Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jim (1.246-1.270)


  1.      oportunitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko primernost, koristnost: posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete ♪
  2.      opotékati se  -am se nedov. (ẹ̑) majavo, negotovo a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal; opotekal se je od slabosti, utrujenosti; opotekal se je pod težo bremena; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim; pren. jezik se mu opoteka b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti; počasi se je opotekal v sobo ◊ navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati opotekáje se: opotekaje se je vstal opotekajóč se -a -e: opotekajoč se je stopil k oknu; opotekajoča se hoja; prisl.: opotekajoče se oditi ♪
  3.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  4.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  5.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  6.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  7.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
  8.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  9.      opredeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje 2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji // vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo // razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma 3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum opredeljeváti se 1. izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost: politično, strankarsko se opredeljevati 2. izražati, kazati svoj odnos do česa: opredeljevati se do aktualnih vprašanj; objektivno se opredeljevati / opredeljevati se proti predlogu izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga; opredeljevati se za novosti izražati, kazati pozitiven odnos do njih opredeljujóč -a -e: opredeljujoče dejstvo ♪
  10.      oprémljati  -am nedov. (ẹ́) 1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor: ko je vstopil, so ravno opremljali sobo; pomagal jim je opremljati stanovanje // nav. ekspr. kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete: nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje; opremljati si samsko sobo 2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi // dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi 3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremljati jamarsko skupino; armada se opremlja s sodobnim orožjem 4. publ. dajati (k) čemu še kaj; dodajati: predavanja rad opremlja s citati; opremljati spis s svojimi pripombami ♪
  11.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  12.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  13.      orangútan  -a m (ȗ) človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki živi na otokih Borneo in Sumatra: vreščanje orangutanov; orangutani in šimpanzi ♪
  14.      oranžeríja  -e ž (ȋ) zlasti v francoskem okolju stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin: versajske oranžerije; oranžerija v italijanskem slogu ♪
  15.      oráti  ôrjem in órjem nedov., ôrji orjíte; orál (á ó, ọ́) 1. rahljati zemljo s plugom: orati ledino, njivo; ekspr. orati v mokrem ko so tla mokra, vlažna; orati in branati / orati za pšenico za setev pšenice; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati // ekspr., v zvezi orati ledino prvi delati na kakem področju: v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti 2. z oranjem spravljati iz zemlje: orati krompir 3. ekspr. delati brazdi podobne zareze: letala orjejo nebo; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu močno tečejo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža intenzivnost obstajanja česa: ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi ● ekspr. z njim težko orje sodeluje, shaja; ekspr. ne jezikaj, drugače bova orala boš kaznovan, tepen ♪
  16.      órbita  -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja ♪
  17.      ôrel  ôrla [ǝu̯] m (ó) 1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov ● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih ◊ astr. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus ♪
  18.      orgáničen  -čna -o prid. (á) star. organski: organični razvoj literature; notranja organična zgradba romana; med njima je organična zveza / otrok se je rodil z organično napako orgánično prisl.: organično povezati konec z uvodom ♪
  19.      organizátor  -ja m (ȃ) kdor kaj organizira: prosili so, naj jim pošljejo organizatorja dela, proizvodnje; organizator šolstva / organizatorji prireditve so pričakovali veliko ljudi / je zelo dober, sposoben organizator ♪
  20.      organizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe organizírati se pog. postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo // postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo ♪
  21.      orientácija  -e ž (á) 1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh // sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira 2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost, naravnanost: iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija; jasna, pravilna orientacija političnih strank 3. knjiž., redko obvestilo, pojasnilo: orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju ◊ arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica ♪
  22.      originál  -a m (ȃ) 1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor, izvirnik: prevod se ujema z originalom / brati roman v originalu // kip, slika, kakor jo je ustvaril umetnik: reprodukcija je prav taka kot original; ima veliko slik, med njimi precej originalov 2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: primerjati prepis z originalom; fotografija originala // prvi, prvotni izvod česa napisanega, narisanega: prenašati z originala skozi prozoren papir 3. ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih, izvirnež: to ti je original; pravi, velik original ♪
  23.      orlóvski  tudi ôrlovski -a -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na orle: orlovsko gnezdo / ekspr. gleda jo z orlovskimi očmi / orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom ♪
  24.      ornamêntik  -a m (é) um. kdor oblikuje ornamente ali krasi z njimi predmete, objekte: ornamentiki in figuraliki ♪
  25.      oróžje  -a s (ọ̑) 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja ∙ ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje ♪

   1.121 1.146 1.171 1.196 1.221 1.246 1.271 1.296 1.321 1.346  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA