Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jim (1.146-1.170)


  1.      odgóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od odgovoriti: a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja delegatov pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi 2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da // pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen 3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor jugoslovanske vlade na avstrijsko noto // kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora 4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice 5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor ● evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal ◊ mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega ♪
  2.      odgovoríti  -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ȋ í) 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti // pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril // sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili // napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto // povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno // oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok ♦ ptt odgovoriti na telefonski klic ob signalu na določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče // reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril // narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta ● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se: odgovoriti se ljubezni ♪
  3.      odhájati  -am nedov. (ȃ) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na določenem mestu: gledala je za njim, ko je odhajal; ljudje so začeli odhajati iz hiše; počasi je odhajal proti vratom / gledali so za vlakom, ki je odhajal se oddaljeval; ladja odhaja iz pristanišča pluje / naši izseljenci so odhajali v Ameriko so se odseljevali; mladina odhaja iz vasi zapušča vas, se zaposluje v mestu // izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih / odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: letos odhaja v pokoj / bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom 3. večkrat oditi: prihajal je zadnji in odhajal prvi; odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči / ob sobotah odhaja v mesto nakupovat hodi / pogosto odhaja na izlete hodi ● evfem. nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta umirala; odhaja na novo službeno mesto prestavljen je odhajáje star.: odhajaje je še enkrat pomahal; odhajaje po stopnicah, je nekaj mrmral odhajajóč -a -e: odhajajoč se je še enkrat ozrl; odhajajoč v tujino, se je poslovil od domačih; odhajajoči svati; gledala je za odhajajočim vlakom; sam.: zavpil je za odhajajočim ♪
  4.      odigrávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem; igrati: odlično je odigraval vlogo glavnega junaka / redko predstavo so odigravali na prostem uprizarjali odigrávati se nav. 3. os., knjiž. goditi se, dogajati se: kaj se odigrava tu; vse se je odigravalo pred njenimi očmi / zgodba se odigrava v drugi polovici prejšnjega stoletja / publ.: v organizmu se odigravajo ob tem velike spremembe nastajajo; med njimi se odigravajo velika nasprotja so; proces se le počasi odigrava poteka, se razvija ♪
  5.      odjèk  tudi odjék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) knjiž. odmev: odjek jim odgovarja, se razlega; odjek strela ● publ. gospodarska sprememba je imela močen odjek tudi v zunanjem svetu o njej so govorili, razpravljali ♪
  6.      odjémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) star. odvzemati, jemati: orehe je razdelila na kupčke in jih odjemala ter dodajala / svetel prostor mu je odjemal strah in tesnobo / odjemati krivdo / odjemali so jim živež in obleke ∙ star. že vsa leta odjema živila v tej trgovini kupuje, nabavlja ♦ elektr. odjemati električni tok ♪
  7.      odkázati  tudi odkazáti -kážem dov. (á á á) 1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo // določiti kraj in obseg česa: odkazali so prostor za novo šolo; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta 2. star. napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati: odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme ● publ. dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe namenili; publ. romanu so v literaturi odkazali pravo mesto so ga pravilno ocenili ◊ gozd. odkazati drevesa za posek izbrati in označiti jih odkázan -a -o: sesti na odkazani prostor; odkazana soba mu je ugajala; odkazano delo; odkazana drevesa ♪
  8.      odklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja ● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti ♪
  9.      odkríti  -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ) 1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko // odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil // s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho 2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe 3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti // narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več // narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele 4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav 5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni ● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek odkríti se 1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil 2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti ● ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje odkrít -a -o 1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe 2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori 3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim ♪
  10.      odkrívati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani odkrívati se 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil ♪
  11.      odkrúšek  -ška m (ȗ) odkrušen drobec, kos: pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški; premogovi odkruški / na vse strani so leteli leseni odkruški iveri; pren., knjiž. natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja // arheol. odkrušen kos prodnika: obdelovanje odkruškov v kameni dobi ♪
  12.      odkupoválnica  -e ž (ȃ) prostor, obrat za odkupovanje: kmetijska zadruga s svojimi dvajsetimi odkupovalnicami ♪
  13.      odlágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko ♪
  14.      odlámljati  -am nedov. (á) z lomljenjem odstranjevati: odlamljal je vejice in si z njimi označeval pot // z lomljenjem odstranjevati dele česa: odlamljati slamico; zobje se mu odlamljajo ♪
  15.      odléči  -léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ́ ẹ̑) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh odleglo // izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / redko odleglo ji je od skrbi oddahnila se je 2. nav. 3. os., star. ponehati, popustiti: bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti 3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar) 4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo; on odleže za dva; stroji veliko odležejo // zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže ♪
  16.      odlégati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah: odlega mu, ne bo umrl; bolniku polagoma odlega odlégati se nar. napredovati, potekati: oranje se jima je dobro odlegalo ♪
  17.      odlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom // dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila // določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna ● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo odlóčati se 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave ♪
  18.      odmigávati  -am nedov. (ȃ) z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje: odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči ♪
  19.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  20.      odpásti  -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā) 1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / redko lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše ∙ ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav 2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli // odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna 3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več ♦ lingv. polglasnik je na tem mestu odpadel // ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla 4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil / publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil 5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče / kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren odpádel -dla -o: odpadlo listje ♪
  21.      odpírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati 2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma // s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo 3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej // delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč // delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo 4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati // na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici 5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine 6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta 7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni // delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem 8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo // začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem 9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča // publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi ● ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh odpírati se 1. biti pri odpiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se odpirajo na hodnik, v sobo; odpirati se navzven / tabla, ki se odpira kakor knjiga 2. pojavljati se razprostrt v širino: onkraj prelaza se svet odpira / na levo se odpira Bistriška dolina leži; pred njim se je odpirala nepregledna ravnina / za razvalinami se odpira brezno je, se nahaja; z vrhov se odpira lep razgled je; pren. pred njo se odpira svetla bodočnost, novo življenje 3. publ. nastopati, nastajati: pri teh temperaturah se odpirajo novi problemi; odpira se vprašanje nadaljnjega obstoja društva / odpirajo se vedno nova področja uporabe teh naprav / iz leta v leto se odpira več možnosti za razvoj te panoge / na nogah se odpirajo nove rane se delajo 4. ekspr. postajati zaupljiv, zgovoren: ob vinu so se začeli odpirati / težko se odpira pred tujimi ljudmi izpoveduje svoja čustva, misli // začenjati se zanimati za kaj: odpirati se novim idejam / odpirati se tujemu vplivu ● publ. država se vse bolj odpira svetu ima vse več stikov s svetom; pog. končno se mu je začelo odpirati je začel dojemati, spoznavati odpirajóč -a -e: požrešno odpirajoči se kljuni mladičev; navzven odpirajoče se okno ♪
  22.      odpomôči  -mórem dov., odpomógel odpomôgla (ó ọ́) knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l 1. pomagati: storila je vse, kar je mogla, da bi jim odpomogla; odpomoči komu iz nesreče / pozna zeli, ki odpomorejo pri tej bolezni 2. z dajalnikom odpraviti, odstraniti: odpomoči bedi, težavam; naglušnosti se da odpomoči z aparatom ∙ knjiž. temu se ne da odpomoči to se ne da rešiti, urediti ♪
  23.      odpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje // izjaviti, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari ● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi ◊ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti odpovédati se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje ♪
  24.      odpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom // izjavljati, da osebek a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo odpovedováti se 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu ♪
  25.      odpráviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote; odpraviti monarhijo; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako; odpraviti okvaro stroju popraviti / odpraviti otroku gliste 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom; hitro ga odpravi; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil // narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja; mene ne boste kar tako odpravili; odpraviti koga praznih rok // ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pismenim pojasnilom, da ni denarja; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo 3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnico; odpraviti koga v internacijo; mati me je odpravila nabirat jagode; odpravil ga je domov 4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom 5. poljud. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav 6. publ. premagati: jugoslovanski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom / Partizan je odpravil Crveno zvezdo (s) 3 : 0 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki; zakon je nakratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo 8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili 9. star. opraviti: s tem je odpravil veliko delo; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste ● star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati; žarg. odpraviti stranko končati poslovanje z njo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti ◊ mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; odpraviti oklepaj; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka odpráviti se navadno s prislovnim določilom iti (stran), oditi: popili so še liter vina in se odpravili; čas je, da se odpravimo; odpraviti se proti gozdu; odpraviti se za drugimi / odpraviti se v mesto; treba se bo odpraviti domov / odpraviti se k počitku, spat / ladja se je odpravila v polarna morja; pren. moje misli so se odpravile na čudovita pota odprávljen -a -o: odpravljeni fevdalni odnosi; knjige iz odpravljenih samostanov; taki predpisi so zdaj odpravljeni; s to vsoto sem bil od doma odpravljen; vlak je bil pravilno odpravljen ♪

   1.021 1.046 1.071 1.096 1.121 1.146 1.171 1.196 1.221 1.246  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA