Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jih (1.876-1.900)


  1.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  2.      obstréti  -strèm dov., obstŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. pregrniti: obstreti posteljo / jutranje sonce jih je obstrlo obsijalo obstŕt -a -o: ves je bil obstrt s svetlobo ♪
  3.      obšírnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost obširnega: motila jih je obširnost njegovega poročila / obširnost v popisovanju ♪
  4.      obtežílnik  -a m (ȋ) predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih predmetov, zlasti papirja: položiti spis pod obtežilnik; bronast, kamnit obtežilnik; pisemski obtežilnik / obtežilnik za papir ♦ rib. predmet za obtežitev vrvice ♪
  5.      obtoževánje  -a s (ȃ) glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja ♪
  6.      obtoževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili obtožujóč -a -e: obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti ♪
  7.      obúpnost  -i ž (ū) zastar. obup, obupanost: loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen zelo ♪
  8.      obúvati  -am nedov., tudi obuvála (ú) 1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo: obuvati otroka; obuvati čevlje; obuva se počasi / obuvati nogavice 2. oskrbovati z obutvijo: teta jih je obuvala do konca šolanja ♪
  9.      obvéščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od obveščati: obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega življenja / publ. sredstva javnega, množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija ♪
  10.      obveščeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor obvešča: bil je objektiven obveščevalec; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev vohunov ♪
  11.      obvézati  in obvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo; hitro se obveže z ruto 2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo; s prisego so jih obvezali držati se ukazov; pravno obvezati / obvezali so jih k molku 3. zastar. oviti, obdati: debla obvezati s slamo obvézati se in obvezáti se nav. ekspr. obljubiti, zagotoviti: obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva obvézan -a -o: obvezani ranjenci; hodil je okrog z obvezano glavo / to so bili obvezani storiti dolžni ♪
  12.      obvézen  -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico ◊ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti ♪
  13.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  14.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  15.      obvladováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo ● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru ◊ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti obvladován -a -o: obvladovana strast ♪
  16.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  17.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  18.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  19.      ocigániti  -im dov. (á ȃ) ekspr. ogoljufati, prevarati: prekupčevalci so ga ociganili; ociganiti za denar; hladnokrvno, nesramno so jih ociganili; ne prodajaj pod ceno, ne daj se ociganiti ♪
  20.      očák  -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪
  21.      očárati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost očáran -a -o: bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana ♪
  22.      očístiti  -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se grehov spovedati se grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
  23.      očítati 1 -am nedov. (ȋ) 1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati // dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj ● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven očítati si čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal ∙ ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel očitáje: očitaje pogledati, reči očitajóč -a -e: ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled očítan -a -o: opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar ♪
  24.      očŕniti  -im in očrníti -ím dov., očŕnil (ŕ; ȋ í) 1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo 2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o: s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen ♪
  25.      odbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪

   1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA