Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (9.451-9.475)


  1.      kápljema  prisl. (ā) knjiž., redko v kapljah, po kapljah: kapljema mu teče po čelu / begunci se vračajo kapljema ♪
  2.      kapljevína  -e ž (í) knjiž. kar se nakaplja: v posodi se zbira kapljevina ◊ fiz. snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino ♪
  3.      kapník  in kápnik -a m (í; ȃ) gozd. drevo, ki je zaradi sosednjih višjih dreves zaostalo v rasti ♪
  4.      kapríca  -e ž (ȋ) nav. ekspr. kar kaže, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: nenaden odhod ni bil njihova kaprica; ustreči vsem kapricam gostov; boriti se proti otrokovim kapricam / ta ženska ima, pog. zganja kaprice // kar kaže, izraža pretirano težnjo po posebnem, nenavadnem: te figure se sprva zdijo le kaprice, vendar sloni zgradba skladbe na njih / posnemati tuje modne kaprice ● ekspr. njegova revolucionarnost je samo kaprica je nepristna, neiskrena; ekspr. napraviti kaj iz kaprice iz kljubovalnosti, trme ♪
  5.      kapriciózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. kapricast, muhast: kapriciozni otroci; kapriciozna dama / kapriciozen obraz ♪
  6.      kapricióznost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost: kapricioznost mestnih žensk; kapricioznost in razdražljivost / to dejanje je izraz njene kapricioznosti / ustregel je vsem kapricioznostim kapricam // nenavadnost, presenetljivost: kapricioznost sloga ♪
  7.      kapricírati se  -am se nedov. (ȋ) nav. ekspr. kazati, izražati pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: glede hrane se ne kapricira; noče ji več šivati, ker se preveč kapricira ∙ ekspr. kapricira se ravno na tako barvo jo hoče, zahteva ♪
  8.      kaprióla  -e ž (ọ̑) knjiž. kozolec, poskok: delati kapriole ♪
  9.      kápus  -a m (ȃ) 1. redko zelje: gojiti kapus 2. bot. (divja) rastlina, ki se goji v zvrsteh: zelje, koleraba, cvetača ipd., Brassica oleracea: veliki modrikasti listi kapusa / divji kapus ♦ vrtn. brstnati kapus brstični ohrovt; kodrasti kapus listnati ohrovt ♪
  10.      kápusnica  -e ž (ȃ) agr. kulturna rastlina, ki se goji zaradi listov ali omesenelega socvetja, stebla: saditi kapusnice; pomen kapusnic za zimsko prehrano; zelje, cvetača in druge kapusnice ♪
  11.      kàr  čésar zaim., čémur, kàr, čémer, čímer [mǝr] (ȁ ẹ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na njem, kar odbija; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti; naredi, kar hočeš; mnogo je takega, kar moramo odklanjati; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar ∙ ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi 2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem 3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli, karsibodi ♪
  12.      kàr  prisl. (ȁ) nav. ekspr. 1. poudarja intenzivnost dejanja: kar čakajo, da planejo po njem; kar sijal je od ponosa // izraža močno zanikanje: tega kar verjeti ne morem; tako je divji, da si ga kar pogledati ne upam / profesor dijaka kar ne more prehvaliti 2. krepi pomen prislovnega izraza: mnenje je spremenil kar čez noč; smeti mečejo kar skozi okno; kar naenkrat je stal pred menoj; kar nič se ni obotavljal / spi kar oblečen; čakati je moral kar pet ur; kar vsega mu pa tudi ne smeš verjeti 3. s presežnikom izraža najvišjo mogočo mero: prizadevanje za kar najhitrejši podpis pogodbe / glej, da boš kar najbolje opravil; v tipkopisu naj bo kar najmanj napak 4. izraža rahlo omejitev: dekle je kar prikupno; to bo kar držalo / čevlji so še kar dobri; kako pa kaj oče? Še kar 5. izraža nepričakovanost, neutemeljenost dejanja: zakaj si kar obmolknil; kar vstal je in šel / v vezniški rabi: nisem še dolgo hodil, kar mi pripelje voz nasproti; komaj je to rekel, kar se zabliska // v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako so ga vrgli iz službe / pog. to sem rekel kar tako 6. izraža spodbudo, poziv: kar brez skrbi bodi; kar vstopite; ali bi kar začeli / elipt.: kar na dan z besedo; kar naprej, prosim; pravi, da bo tožil. Kar (naj) ● ekspr. kar misli si, da te bom zastonj redil izraža močno zavrnitev; ekspr. kar po njem udari, napadi ga; pog., ekspr. to ni kar tak metulj, to je admiral ni navaden metulj; kar tako pog., ekspr. mož ni kar tako je pomembna oseba; pog., ekspr. ne maram denarja, dam ti kar tako zastonj; pog., ekspr. to ne bo šlo kar tako brez ovir; brez posledic, truda; pog., ekspr. živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; prim. karseda ♪
  13.      kàr  vez. (ȁ) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku; kolikor: les, kar ga je treba, dobiš v zadrugi // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je falot, kar ga je; kosci so hiteli, kar se je dalo; beži, kar ga nesejo noge / izgubil je še tisto malo upanja, kar ga je imel / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice: naj stane kar hoče; odgovoril je kar se da prijazno karseda / to je najbolj usodna odločitev, kar jih pozna naša zgodovina 2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka; odkar: ni še deset minut, kar je šel tod mimo; kar je oženjen, ne zahaja več v gostilno; ta lipa stoji, kar vaščani pomnijo ♪
  14.      karabínar  -ja m (ȋ) žarg. vponka, karabin: pripeti jermen k pasji ovratnici s karabinarjem / vrvi, klini in karabinarji ♪
  15.      karabinjêr  -ja m (ȇ) v italijanskem okolju miličnik, policaj: pokazati karabinjerju potni list; italijanski vojaki in karabinjerji ◊ voj. karabinjer v nekaterih deželah, nekdaj vojak konjenik, oborožen s karabinko ♪
  16.      karáfa  -e ž (ȃ) knjiž. steklena posoda, podobna vrču, navadno brušena: natočiti vodo iz karafe / karafa iz kristalnega stekla ♪
  17.      karafína  -e ž (ȋ) knjiž. majhna karafa, navadno s steklenim zamaškom: karafine in vrčki / karafina za kis in olje ♪
  18.      karáka  -e ž (ȃ) navt., nekdaj velika tovorna jadrnica s tremi jambori in visokim sprednjim ter zadnjim delom: dubrovniške karake ♪
  19.      karakál  -a m (ȃ) zool. ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije; puščavski ris ♪
  20.      karákter  -ja m (á) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ∙ žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov ♪
  21.      karaktêren  -rna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na karakter; značajski: karakterne lastnosti, napake, spremembe / Hamlet je ena najboljših karakternih figur // ekspr. značajen, vztrajen: ta človek je zelo karakteren ◊ gled. karakterni igralec igralec, ki igra karakterne vloge; karakterna komika komika, ki jo povzročajo posebnosti značajev oseb; karakterna vloga vloga, ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; kor. karakterni ples umetniško obdelan (ljudski) ples za gledališke predstave; karakterna plesalka plesalka, ki (dobro) pleše karakterne plese; lit. karakterna drama drama, v kateri povzročajo zaplete izraziti, zapleteni značaji oseb; karakterna komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb ♪
  22.      karakterístika  -e ž (í) 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti ◊ mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma ♪
  23.      karakterístikon  -a m (ȋ) knjiž., redko značilnost, posebnost: ugotoviti karakteristikon pisca ♪
  24.      karakterizácija  -e ž (á) glagolnik od karakterizirati: karakterizacija stanja v delovni organizaciji; karakterizacija in ovrednotenje pisatelja / neuspela, ostra karakterizacija oseb / pretirana karakterizacija igralcev z maskiranjem ♪
  25.      karakterizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti; označevati, opredeljevati: karakterizirati dobo, pisatelja; dobro karakterizirati značaje; kratko karakterizirati razmere / karakterizirati z nekaj besedami / karakteriziral ga je kot fanatika // dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske: ne zna karakterizirati svojih junakov 2. publ. biti značilen, prevladujoč: karakterizira jih medlost in neodločnost; strank ne karakterizirajo njihovi programi ♪

   9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA