Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ji (5.501-5.525)
- dôšlec -a [lǝc] m (ō) knjiž. kdor je prišel: došlecu je ponudil stol; gospodar se pozdravlja z došleci / došleci iz raznih krajev ♪
- dôšlica -e ž (ō) knjiž., redko ženska, ki je prišla: došlica je vljudno pozdravila ♪
- dotácija -e ž (á) izredna denarna sredstva, ki jih prejme organizacija, ustanova za izvršitev ali dovršitev kake naloge: dati, dobiti dotacijo; delo so podprli s posebno dotacijo; društvo se vzdržuje s članarinami in dotacijami; namenske dotacije; dotacije kulturnim ustanovam; založba je prejela dotacijo za izdajanje revije ♪
- dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ȋ á) 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila // ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil ∙ ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še
tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti ♪
- dotálen 2 -lna -o prid. (ȃ) jur. nanašajoč se na doto: dotalna pogodba / dotalno premoženje, zemljišče ♪
- dotekálka -e ž (ȃ) zool. odprtina za dotekanje vode k škrgam in prebavilom pri školjkah in plaščarjih ♪
- dotíčni -a -o prid. (ȋ) pisar. ki se o njem govori, nanj misli; ta, tisti: prinesel mu je dotično knjigo, za katero ga je prosil dotíčni -a -o sam.: dotični, ki je pozabil dežnik, naj se zglasi v pisarni ♪
- dotík -a m (ȋ) kratkotrajno, popolno približanje: začutiti rahel dotik; redke snežinke so se pri dotiku z zemljo raztopile; opozoriti z dotikom roke / hruške so na dotik že mehke; pren. neprijeten dotik s človeško brezčutnostjo ∙ publ. priti v dotik z drugimi deželami spoznati jih, seznaniti se z njimi; z delavci prihaja vsak dan v dotik se shaja, se druži, govori z njimi ♦ elektr. napetost dotika napetost, ki se pojavi ob okvari na kovinskih delih električnih naprav in deluje na človeka ob dotiku; med. okužba z dotikom ♪
- dotíka -e ž (ȋ) star. dotik, stik: prepovedati vsako dotiko z bolnikom ∙ star. spominja se prijatelja, s katerim je pogosto prihajal v dotiko se je shajal, družil, govoril z njim; star. to vedo vsi, ki so bili z njim v dotiki so se družili z njim, ga poznali ♪
- dotíkati se -am se nedov. (ȋ) 1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo; ne dotikaj se rane; z glavo se je dotikal stropa; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov ♦ geom. imeti v skupni točki skupno tangento 2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov 3. redko tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika dotikáje se: tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal dotikajóč se -a -e: ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine; dotikajoče se točke ♪
- dotípati -am in -ljem dov. (ȋ ȋ) s tipanjem seči do česa, najti kaj: dotipal je njeno roko; segel je v žep in dotipal zavojček; v temi sta dotipala vrata / dotipala se je do vžigalic dotípati se s tipanjem priti kam: v temi se je dotipal do vrat; v snežnem metežu so se dotipali do zavetja; s težavo se dotiplje k oknu; komaj se je dotipala v kuhinjo; redko ni se mogel dotipati vrat // knjiž. z razmišljanjem priti do česa: dotipali smo se do umetniških potez pesnikove osebnosti; dotipati se do osnovnih tez referata / ne more se dotipati do jasnosti ♪
- dotískati -am dov. (í) 1. končati tiskanje: dotiskati roman 2. dodatno, zraven natisniti: dotiskali so še tisoč izvodov dotískan -a -o: dotiskana pola; knjiga bo kmalu dotiskana ♪
- dotistihmál [au̯] prisl. (ȃ) star. do takrat, do tedaj: dotistihmal je izdal več knjig ♪
- dotód in do tód prisl. (ọ̄) izraža krajevno ali časovno mejo dejanja, stanja: dotod boš že sam prišel; že dotod sem prebral knjigo; dotod je vse naše / dotod mi je vse jasno ♪
- dotólči -tólčem [ou̯] dov., dotólci dotólcite in dotolcíte; dotólkel dotólkla (ọ́) potolči, pobiti do konca: dotolkli so jih s puškinimi kopiti; s palico je dotolkel žival / sovražnik nas hoče frontalno dotolči ♪
- doúmen -mna -o prid. (ú ū) zastar. doumljiv, razumljiv: to je popolnoma doumno ♪
- doumétje -a s (ẹ̑) knjiž. glagolnik od doumeti: globlje doumetje pesnikove osebnosti; doumetje pisateljevega dela; doumetje sočlovekovega duševnega sveta ♪
- doumévati -am nedov. (ẹ́) približevati se popolnemu, dokončnemu razumevanju, spoznanju: doumevati bistvo stvari; delavci so začeli doumevati, da je organizacija nujno potrebna / današnji rod pravilneje doumeva njegovo delo in pomen ♪
- dovêsti -vêdem dov., dovêdel in dovédel dovêdla, stil. dovèl dovêla (é) raba peša pripeljati, privesti: dovedel ji je zdravnika; dovedel ga je na svoj dom; pren. premišljanje ga je dovedlo do sklepa; ne vem, kaj me je do tega dovedlo ♪
- dovolíti -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
- dovoljevánje -a s (ȃ) glagolnik od dovoljevati: dovoljevanje posojil ♪
- dovoljeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
- dovóljšen -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
- dovŕšen -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol; dovršni sedanji čas ♪
- dovršítelj -a m (ȋ) knjiž. kdor kaj dokonča, dovrši: dovršitelj prevoda ♪
5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601