Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (4.976-5.000)



  1.      diabólika  -e ž (ọ́) knjiž. kar je diabolično: v romanu se srečujemo s simboliko in groteskno diaboliko
  2.      diadém  -a m (ẹ̑) dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti // temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo
  3.      diadóh  -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov; pren. Heglovi diadohi
  4.      diafán  -a -o prid. () knjiž., redko prosojen: ta snov je diafana
  5.      diafíza  -e ž () anat. srednji vzdolžni del dolge cevaste kosti
  6.      diagonála  -e ž () 1. geom. črta, ki veže oglišči mnogokotnika, ki nista na isti stranici, ali oglišči telesa, ki nista na isti mejni ploskvi: kockina diagonala; diagonala pravokotnika / hoditi po diagonali iz kota v kot; reflektorji so nameščeni v diagonali / ekspr. brati po diagonali na hitro, ne strnjeno 2. šah. poševna vrsta zaporednih polj iste barve na šahovnici: odpreti, zasesti diagonalo; bela diagonala / velika diagonala ki poteka iz kota v kot
  7.      diahrón  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. diahroničen: diahrono obravnavanje problema
  8.      diahróničen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki raziskuje pojave v njihovem časovnem razvoju: diahronično obravnavanje problema ♦ lingv. diahronična lingvistika
  9.      diahroníja  -e ž () knjiž. lastnost česa, kar se pojavlja, poteka ob različnem času, raznočasnost: diahronija pojavov ♦ lingv. diahronija in sinhronija
  10.      diákon  -a m (á) v katoliški in pravoslavni cerkvi pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem
  11.      diakonát  -a m () v katoliški in pravoslavni cerkvi zadnji red pred mašniškim posvečenjem: škof mu je podelil diakonat
  12.      diakonísa  -e ž () 1. pri prvih kristjanih ženska, ki je pomagala versko poučevati ženske ter skrbeti za reveže in bolnike: stregla ji je diakonisa 2. v protestantskem okolju redovnica
  13.      diakrítičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi ♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor
  14.      dialékt  -a m (ẹ̑) lingv. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja, narečje: govoriti v dialektu; slovenski dialekti; zapisovanje dialekta / socialni dialekt govor kakega družbenega sloja
  15.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati
  16.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine
  17.      dialektízem  -zma m () lingv. narečni element v knjižnem jeziku: pesnik rad uporablja dialektizme; lokalizmi in dialektizmi
  18.      dialóg  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom
  19.      dialogizírati  -am nedov. in dov. () knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev
  20.      dialóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dialog: dialoški tekst; knjiga je napisana v dialoški obliki / dialoški način razpravljanja
  21.      diamánt  -a m (ā) 1. najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo: brušenje diamantov; uhani z diamanti in safirji; steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom ∙ publ. črni diamant premog 2. pog. diamantno rezilo: rezati steklo z diamantom ◊ min. ena izmed oblik ogljika; tisk. tiskarska črka, po velikosti med briljantom in perlom
  22.      diametrálen  -lna -o prid. () skrajno različen, popolnoma nasproten: diametralni nazori; diametralna pozicija / ekspr. diametralno nasprotje zelo velikogeom. diametralni točki točki, ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera diametrálno prisl.: stališča se diametralno razlikujejo; diametralno nasprotni interesi
  23.      díaobjektív  -a m (-) fot. objektiv za projiciranje diapozitivov na diaprojektorju, včasih tudi na kinoprojektorju
  24.      diapozitív  -a m () fot. pozitivna fotografska slika na filmu ali steklu, ki jo je mogoče projicirati: predvajati diapozitive; barvni diapozitivi; šola ima bogato zbirko diapozitivov; predavanje z diapozitivi
  25.      díaprojéktor  -ja m (-ẹ́) priprava za projiciranje diapozitivov: šola je dobila nov diaprojektor

   4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA