Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (4.376-4.400)



  1.      čéstokrat  prisl. (ẹ̑) knjiž. mnogokrat, pogosto: čestokrat naleti na težave; čestokrat mu delamo krivico
  2.      čèš  [tudi čǝš] prisl. (; ǝ̏) za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli a) rabi se samostojno, za njim lahko stoji vejica: držal se je samozavestno, češ jaz se ne bojim nikogar; iz njegovih besed je zvenela škodoželjnost, češ tebi se tudi tako godi; rekel mi je, naj sedem, češ saj se ti nikamor ne mudi b) v zvezi z da: prišla je za njo šele čez kakšne pol ure, češ da je v temi zgrešila pravo pot; zamahne z roko, češ da ni nič; zagrozil mi je, češ (da) naj se pazim ● redko priredila je veselico, kakor češ za otvoritev vrta s pretvezo, da otvarja vrt
  3.      češeríka  -e ž (í) anat. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih; epifiza
  4.      čéšnja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravkabot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi
  5.      čéšnjev  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet; češnjeva koščica; češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdečazool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi čéšnjevo prisl.: češnjevo rdeče ustnice
  6.      čéšpljevec  -vca m (ẹ́) 1. slivovka: dišeč in piten češpljevec // češpljev kompot: češpljevec iz suhih češpelj 2. pog., ekspr. bojazljiv, neodločen človek: vsi ste sami češpljevci
  7.      češúlja  -e ž (ú) 1. več cvetov gosto skupaj: češulja bezgovega cvetja; češulje cvetja na koncu vej 2. odkrhnjena vejica: pod obrano češnjo je polno češulj ◊ bot. socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
  8.      češúljast  -a -o prid. (ú) poln češulj: češuljasta veja ♦ bot. češuljasto socvetje socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
  9.      češúljek  -jka m () nar. dolenjsko majhen grozd: redki drobni češuljki na starih trtah ◊ bot. drevo ali grm z rdečimi strupenimi jagodami; divji bezeg
  10.      četováti  -újem nedov.) knjiž. boriti se, vojskovati se: on je sedel doma, ko smo mi četovali; četoval je po Šumadiji
  11.      četŕt  -a m () 1. posoda, ki meri četrtino določene mere: prijel je svoj četrt in prisedel / puste sobote brez četrtov in stare družbe 2. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne; četrt ž: ura je udarila zadnji četrt pred polnočjo
  12.      četŕt  -i ž () 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure / predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve // noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu
  13.      četŕtek  -tka m (ŕ) četrti dan v tednu: jutri bo četrtek; pride v četrtek zjutraj / sestajajo se ob četrtkih ♦ etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo
  14.      četŕti  -a -o štev. (ŕ) ki v zapovrstju ustreza številu štiri: četrti dan v tednu; bil je četrti na cilju; četrtega (4.) julija; Karel IV.; četrta vrsta v parterju; četrto nadstropje; v četrtem stoletju / četrti del jabolka četrtina ● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; star. četrta šola četrti razred nekdanje gimnazijefiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas; rel. četrta božja zapoved; voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; prisl.: že v četrto sem ga srečal četrtič; sam.: žarg., avt. voziti s četrto, v četrti v četrti prestavi
  15.      četrtína  -e ž (í) del na štiri enake dele razdeljene celote: prebral je prvo četrtino knjige; do četrtine napolnjena skodelica; dela za četrtino plače; četrtina jabolka ♦ mat. pet četrtin je ena cela in ena četrtina
  16.      četrtínka  -e ž () del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno kot samostojna mera: naročiti četrtinko vina / iti na četrtinko četrt litra / na mizi stoji prazna četrtinka; star. ura bije vsako četrtinko vsako četrt; četrtinka papirja četrt polemuz. četrtinka četrtina celinke; pavza četrtinka // nav. ekspr. četrtina: četrtinka jabolka; niti četrtinke tega ni povedal
  17.      četrtošólec  -lca m (ọ̑) učenec četrtega razreda, zlasti na gimnaziji: četrtošolci in četrtošolke
  18.      četrtošólka  -e ž (ọ̑) učenka četrtega razreda, zlasti na gimnaziji: četrtošolka novomeške gimnazije
  19.      četvér  -i ž (ẹ̑) štirje konji, vpreženi v vozilo: voziti s četverjo / pripeljal se je v četver; zapreči v četver
  20.      četvér  -a -o štev. (ẹ̑) redko ki je štirih vrst: na gradbišču so četveri delavci: težaki, vozniki, zidarji in tesarji / to so štirje narodi s četverim kulturnim življenjem
  21.      četvérček  -čka m (ẹ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: rodila je četverčke 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: zidati dvojčke in četverčke
  22.      četvérka  -e ž (ẹ̑) biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm; kvart: knjiga je izšla v četverki [4°] / četverka v dragoceni vezavi
  23.      četvérnica  -e ž (ẹ̑) nekdaj veriga, s katero se zapreže prednji par volov pri oranju s četverovprego
  24.      četverokót  -a m (ọ̄) 1. četverokotna ploskev: četverokoti njiv in travnikov 2. zastar. četverokotnik
  25.      četverovpréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na četverovprego; štirivprežen: četverovprežni konji / četverovprežna kočija

   4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376 4.401 4.426 4.451 4.476  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA