Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (29.626-29.650)


  1.      vkrceválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) navt. delavec, ki skrbi za nalaganje, natovarjanje blaga, tovora na ladjo: dogovor med ladjarji in vkrcevalci ♪
  2.      vkrceváti  -újem nedov. (á ȗ) spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcevati begunce // publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcevati tovor, žito na ladje vkrceváti se stopati, odhajati s kopnega na ladjo: izletniki so se vkrcevali v čolne // stopati, odhajati v letalo: potniki za zadnji polet se vkrcujejo ♪
  3.      vkùp  prisl. (ȕ) skupaj: držati prste vkup; stiskali so se vkup, da jih ni zeblo / pog. sklicati, zbrati (se) vkup sklicati, zbrati (se) / pogosto so bili vkup; učiti se, živeti vkup s kom / v medmetni rabi: otroci, vkup, zdaj je pravi čas; geslo kmečkih upornikov le vkup, le vkup, uboga gmajna / vse vkup se mu je zdelo smešno ● pog., ekspr. to boš sam zmogel, dosti te je vkup si velik, močen; pog. to ni vse vkup nič izraža nezadovoljstvo, nestrpnost; pog. vsi učenci v razredu držijo vkup se razumejo, med seboj podpirajo; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote; pog. denar ti kar vkup leti ga na lahek način zaslužiš; pog. tako sva tudi midva prišla vkup se spoznala, se zbližala; pog. kar boš vkup spravil, ti bodo vzeli zbral, privarčeval; pog. gliha vkup štriha ljudje podobnih, navadno slabih lastnosti se radi družijo, dobro razumejo ♪
  4.      vláča  -e ž (á) 1. agr. orodje iz med seboj z verigami ali gibljivimi členi povezanih lesenih ali z železom okovanih prečk za ravnanje zemlje: z vlačo ravnati brazde 2. mn., nar. priprava iz skupaj zvezanih vej za spravljanje sena, stelje v dolino: narediti vlače ♪
  5.      vláčen  -čna -o prid. (ā) star. vlečljiv: vlačna sredica slabo pečenega kruha / vlačno blago raztegljivo / vlačen les prožen, žilav ● zastar. vlačna žival vlečna žival ♪
  6.      vláčenje  -a s (á) glagolnik od vlačiti: vlačenje ladij / vlačenje hlodov iz gozda / vlačenje po policiji / vlačenje z različnimi branami ♪
  7.      vlačílec  -lca [lc in u̯c; tretji pomen u̯c] m (ȋ) 1. vozilo za vleko vozil brez lastnega pogona: vlačilcu se je med vožnjo odpel priklopnik; voznik vlačilca ♦ voj. vlačilec topa 2. navt. ladja za vleko, reševanje ladij: vlačilec je ladjo spravil v pristanišče; morski, rečni vlačilec; krmar vlačilca 3. kdor kaj vleče: vlačilci vozičkov v rudniku ♪
  8.      vlačíti  in vláčiti -im nedov. (ȋ á) 1. večkrat vleči: vlačil je vrvico gor in dol / vlačiti ladje v pristanišče / ekspr. za seboj vlači dolgo ogrinjalo vleče 2. spravljati les v gozdu do poti tako, da drsi po tleh: vlačiti s konji / vlačiti hlode 3. ekspr., s prislovnim določilom spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vlačiti pohištvo iz ene sobe v drugo / ni hotel vlačiti košare s police nad njegovo glavo jemati; vlačil je žemljo po rokah jo preprijemal, prestavljal 4. ekspr. nositi, zlasti kaj težkega: težko vlači s seboj vso opremo / zmeraj vlači s seboj ves denar ima, nosi 5. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: dolgo so jih vlačili po zaporih / vlači jo na različne prireditve, čeprav je ne zanimajo vodi 6. nar. branati: orati in vlačiti ● ekspr. spet vlači na dan nekdanje doživljaje se jih spominja, pripoveduje o njih; star. vlačiti koga po zobeh opravljati, obrekovati vlačíti se in vláčiti se 1. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: krilo se vlači za njo po tleh 2. ekspr. s težavo hoditi: z opotekavimi koraki se vlači za plugom; vlačiti se kot megla, senca 3. ekspr. potepati se, pohajkovati: doma je toliko dela, ti pa se vlačiš kdo ve kod / štiri leta se je vlačil po frontah je bil 4. ekspr. pojavljati se na večji površini: megle, oblaki se vlačijo po dolini 5. ekspr. opravljati spolne odnose za plačilo: preživlja se tako, da se vlači 6. slabš. imeti s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: vlači se z ničvrednimi ženskami ♪
  9.      vlačúgar  -ja m (ȗ) 1. moški, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: vlačugarji in vlačuge 2. slabš. moški, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: bil je vlačugar in pijanec / kot psovka prekleti vlačugar ♪
  10.      vláda  -e ž (ȃ) 1. organ, ki ima vrhovno izvršilno oblast v državi: sestaviti vlado; stranka je zastopana v vladi; nova vlada; organi, predsednik vlade / koalicijska vlada v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank; socialistična vlada; začasna vlada / zamenjati vlado // navadno s prilastkom najvišji upravni organ v upravni enoti: deželna, pokrajinska vlada 2. vladanje: v času vlade zadnjega kralja ● zastar. vzeti komu vlado oblast; žarg., polit. vlada v senci ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah ♪
  11.      vladár  -ja m (á) kdor vlada: biti, postati vladar; postaviti koga za vladarja; mogočen vladar; oblast vladarja ∙ letni vladar v astrologiji planet, ki v letu med dvema zaporednima pomladanskima enakonočjema odločilno vpliva na razmere na Zemlji, zlasti vremenske; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi ♪
  12.      vladáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. vladati: kdo vse je že vladaril tej deželi / v kuhinji vladari žena ♪
  13.      vládati  -am nedov. (ā) 1. odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v državi: takrat je vladal kralj; vladati deželi; vladati ljudstvu; absolutistično, parlamentarno vladati; pren., ekspr. v hiši je vladal mož; ljubezen in lakota vladata svetu 2. biti splošno razširjen: v deželi vlada blagostanje; nad zapuščeno vasjo je vladal mir; pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje / med nami je vladalo veselo razpoloženje; za knjigo je vladalo veliko zanimanje / ekspr. ko so prišli v mesto, je že vladala noč bila 3. star. voditi, usmerjati: vladal je vprežni par konj s hi in bistahor / lastnica z veliko umnostjo vlada hotel ● zastar. spretno vlada z našim jezikom obvlada naš jezik; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal vládati se zastar., v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo; ravnati se: po tem zgledu se bomo vladali / ne zna se vladati se vesti vladajóč -a -e: vladajoči knez; vladajoča stranka ♦ gozd. vladajoče drevo drevo, ki ima višjo krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega; sam.: koristi vladajočih vládan -a -o: vladani sloji; sam.: sodelovanje vlade z vladanimi ♪
  14.      vladavína  -e ž (í) 1. navadno s prilastkom politična ureditev: ustavna vladavina je zamenjala absolutizem; parlamentarna vladavina; oblika vladavine 2. vladanje: predsednik je po petnajstih letih vladavine odstopil / zakonitost pomeni zahtevo po vladavini pravice ● knjiž. ni priznal nobene vladavine oblasti ♪
  15.      vladohlépen  -pna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki hlepi po vladanju: vladohlepen človek ♪
  16.      vladohlépnost  -i ž (ẹ́) knjiž. lastnost človeka, ki hlepi po vladanju: očitati komu vladohlepnost ♪
  17.      vladožêljen  -jna -o prid. (é ē) knjiž. željen vladanja: domišljav in vladoželjen človek ♪
  18.      vladožêljnost  -i ž (é) knjiž. lastnost človeka, željnega vladanja: storiti kaj iz vladoželjnosti ♪
  19.      vlága  -e ž (á) manjša količina tekočine, zlasti vode, na površini česa, v čem: vlaga prodira, pronica skozi steno; vlaga se širi v parket; navzeti se vlage; izločati, sprejemati, vpijati vlago; prepereti od vlage; biti občutljiv za vlago; zaščititi stavbo pred talno vlago / ekspr. v očeh je začutil vlago solze // vodna para v zraku: zrak je nasičen z vlago / zračna vlaga ◊ fiz. higroskopska vlaga ki jo vpije snov iz zraka; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; relativna vlaga razmerje med absolutno vlažnostjo in največjo mogočo absolutno vlažnostjo pri določeni temperaturi ♪
  20.      vláganje  -a s (ȃ) glagolnik od vlagati: vlaganje filma v aparat / vlaganje sadja; kozarci za vlaganje / vlaganje prihrankov na hranilno knjižico / povečati vlaganja v kmetijstvo; investicijsko vlaganje / vlaganje ribjega zaroda ♪
  21.      vlagátelj  -a m (ȃ) kdor vlaga: izplačati vlagateljem obresti / obvestiti vlagatelja o postopku; vlagatelj pritožbe / podatki so vzbudili zanimanje tujih vlagateljev ♪
  22.      vlágati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj v notranjost česa: vlagati film v kaseto; vlagati listke v škatlo / vlagati stekla v okvire / vlagati snope v kozolec ♦ elektr. vlagati disketo v disketno enoto 2. dajati, spravljati živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vlagati gobe, hruške; vlagati v kis; vlagati za zimo 3. dajati kam vloge, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: hitro reševati zahtevke, ki jih vlagajo zavarovanci; vlagati v vložišču 4. dajati denar kam, da se poveča njegova količina: vlagati prihranke v banko / vlagati denar na hranilno knjižico 5. uporabljati denar za povečanje premoženja: veliko vlagati / vlagati denar v nepremičnine 6. ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: vlagati v kmetijstvo, rudarstvo 7. rib. spuščati ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vlagati ribe v zunanje bazene ● publ. vlagati vse sile v kaj zelo se za kaj truditi, si prizadevati; publ. v delo vlagajo veliko truda pri delu se zelo trudijo, si zelo prizadevajo vlágan -a -o: v razvoj industrije vlagana sredstva ♪
  23.      vlagoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki uspeva na vlažnih tleh: vlagoljubna rastlina ♪
  24.      vlák  -a m (ȃ) 1. vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče lokomotiva: vlak (se) iztiri, odpelje; vlaki se križajo na postaji; vlak že prihaja, ekspr. sopiha; ujeti, zamuditi vlak; potovati, voziti se z vlakom; odhod, prihod vlaka / natovarjati, raztovarjati vlak; vstopiti v vlak / ekspresni vlak brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki; električni, motorni vlak; lokalni vlak ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; pospešeni vlak potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na vseh postajah; potniški, tovorni vlak 2. večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste: golobji vlak; vlak rib / ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih // ekspr. večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov: vlak vozov se premika po cesti / vlak sankarjev se je spustil po pobočju 3. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: kolovoz je bil zglajen od vlakov / oče z vilami naklada vlak ● ekspr. bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico nemudoma, takoj; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost ◊ gled. vlak odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme; voj. oklepni vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. maršrutni vlak ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora; mešani vlak iz potniških in tovornih vagonov; nabiralni vlak ki prevaža tovor med postajami; odpravnik vlakov ♪
  25.      vlastelín  -a m (ȋ) knjiž. zemljiški gospod: mogočen vlastelin ♪

   29.501 29.526 29.551 29.576 29.601 29.626 29.651 29.676 29.701 29.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA