Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (25.426-25.450)


  1.      sòodnôsnost  -i ž (ȍ-ó) knjiž. dejstvo, da je kaj v medsebojnem odnosu: prikazovati soodnosnost človeka in jezika / ugotoviti soodnosnost med načinom dihanja in duševnim doživljanjem zvezo, povezavo ♪
  2.      sopára  -e ž (ȃ) 1. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri vrelišču: sopara se je dvignila, puhnila iz lonca; odvajati soparo; ekspr. oblak sopare ♦ gastr. kuhati v sopari v primerni pokriti posodi nad vrelo vodo // topel zrak, poln vidnih hlapov: skozi odprta hlevska vrata se je valila sopara; kuhinjska sopara / živali se je kadila sopara iz gobca // redko izparina, izhlapina: zatohla sopara gnoja; zrak, poln strupene sopare 2. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: sopara se tudi proti večeru ni polegla; neznosna sopara; poletna sopara ● knjiž. izza sosednjega hriba se je dvigala sopara megla ♪
  3.      sôpež  -a m (ȏ) knjiž. sopenje: sopež bolnikov / iz sobe je bilo slišati sopež spečih ♪
  4.      sopíh  -a m (ȋ) 1. glagolnik od sopihniti: vzdih in sopih / redko za seboj je zaslišal pasji sopih pasje sopihanje 2. nar. vzhodno odprtina, luknja za zračenje; oddušnik: zamašiti sopih ♪
  5.      sopíhati  -am nedov. (í) 1. močno, sunkovito, glasno dihati: nosači so sopihali; podivjani živali sta sopihali in se napadali; sopihati od jeze, napora; pri hoji navkreber je močno sopihal / počasi so sopihali proti vrhu sopihajoč šli; vola sta ga lizala in zadovoljno sopihala sopla 2. ekspr. dajati sopihanju podobne glasove: stroji so brneli in sopihali / v dolini je težko sopihala jeklarna / vlak je sopihal mimo sopihajoč peljal sopiháje: sopihaje si je sezuval škornje; sopihaje teči sopihajóč -a -e: sopihajoč se pripogibati; sopihajoča lokomotiva; prisl.: sopihajoče teči ♪
  6.      sopljáj  -a m (ȃ) redko težek, glasen dihljaj: prsi so se ji ob vsakem sopljaju dvignile ♪
  7.      sòpojàv  -áva m (ȍ-ȁ ȍ-á) knjiž. spremni pojav: sopojavi ob eksploziji / sopojavi sladkorne bolezni // stranski učinek: opozoriti bolnico na sopojave pri jemanju zdravil ♪
  8.      sòpostávljanje  -a s (ȍ-á) knjiž. postavljanje drugega poleg drugega: linearno sopostavljanje kamenčkov / sopostavljanje ostrih barv / sopostavljanje dejstev ♪
  9.      sopótnica  -e ž (ọ̑) 1. potnica v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: pomagal je sopotnici izstopiti; pogovarjati se s sopotnico / pri padcu se je motorist huje poškodoval, sopotnica pa lažje 2. ekspr. (zakonska) žena, življenjska tovarišica: izbral si je sopotnico za življenje / naslikan je v družbi svoje dolgoletne življenjske sopotnice ∙ ekspr. spuščanje na površino zemljine sopotnice lune zemljinega satelita ♪
  10.      sopótnik  -a m (ọ̑) 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije ♦ lit. sopotniki moderne 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika ∙ ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit ♪
  11.      soprán  -a m (ȃ) najvišji ženski ali deški glas: peti sopran; imela je lep, prijeten sopran / odgovorila je v vreščečem sopranu // nav. mn., žarg. sopranistka ali sopranist: nastopili so soprani in alti; filharmonija potrebuje več sopranov ◊ muz. dramski sopran sopranski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega soprana; koloraturni sopran sopranski glas za izvajanje koloratur; lirični sopran; prvi sopran najvišji sopran v vokalnem stavku ♪
  12.      sopróg  -a m (ọ̑) v meščanskem okolju (zakonski) mož: naročil ji je pozdrave za soproga; gospod soprog in otroci / v protokolarnih sporočilih vabimo vas s soprogom na sprejem pri predsedniku ♪
  13.      sopróga  -e ž (ọ̄) v meščanskem okolju (zakonska) žena: predstavil jim je svojo soprogo; gospod inženir s soprogo / v protokolarnih sporočilih slovesen sprejem predsednika prijateljske države in njegove soproge ♪
  14.      sôpsti  sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel // slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal // zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje ● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila sopé: sope šepetati sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti ♪
  15.      sopúh  -a m (ȗ) 1. topel zrak, poln vidnih hlapov: sopuh se je kadil, uhajal skozi odprta okna; iz nosnic je živali uhajal topel sopuh / iz brazd se je dvigal dišeč sopuh / njegova pljuča so dobivala le tobakov dim in alkoholni sopuh alkoholne hlape; sopuh oglja dim 2. raba peša neprijeten vonj, zadah: širiti jedek, kiselkast sopuh; vinski sopuh iz pijanca; vonj dišav se je mešal z ostrim sopuhom teles 3. knjiž. prosojna, rahla meglica: opazovati sopuh vlage v zraku; izgine kot sopuh / čelo kolone se je izgubilo v lahnem sopuhu / sopuh plavajočih snežink ● zastar. vroč sopuh iz peči tok toplote ♪
  16.      sóra  -e ž (ọ̑) močnejši drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza: skrajšati soro; uporabiti brezovo deblo za soro / peljati se na sori sedeč na zadnjem delu sore ♪
  17.      sorazméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. katerega deli so v pravem razmerju: sorazmerni stebri; njena postava je bila sorazmerna; stavba je premalo sorazmerna 2. v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki ima glede na dejstvo, s katerim se primerja, ustrezno mero, količino: fantova majhna glava ni bila sorazmerna z njegovo veliko postavo / presežek je bil sorazmeren z deležem zaposlenih / publ. njegove pravice in dolžnosti niso bile sorazmerne pravicam in dolžnostim drugih 3. glede na dejstvo, s katerim se primerja, precej velik, precejšen: sorazmerna cenenost izdelka ga je presenetila; ugotoviti sorazmerno zaostalost pokrajine // precej velik, precejšen sploh: zmotiti sorazmeren mir v mestu; všeč jim je bila sorazmerna varnost postopka ◊ jur. sorazmerni delež delež, ki izhaja iz dednopravnega razmerja; mat. obseg kroga je sorazmeren s polmerom; obratno, premo sorazmeren sorazmérno prisl.: zakon mora sorazmerno deliti pravice in bremena; vrniti se v sorazmerno kratkem času; sorazmerno majhna umrljivost; sorazmerno malo ∙ vrt je sorazmerno urejen še kar ♪
  18.      sorazmérje  -a s (ẹ̑) 1. pravo razmerje delov česa: če bi še kaj dodali, bi bilo sorazmerje članka porušeno; klasično sorazmerje njenega obraza; sorazmerje človeškega telesa / poslopje ga je presenetilo s svojimi sorazmerji 2. ustrezna mera, količina glede na dejstvo, s katerim se primerja: doseči sorazmerje med opravljenim delom in plačilom; sorazmerje med izvozom in uvozom / sorazmerja v delitvi dohodkov razmerja / stroški niso v sorazmerju z izdatki / povečati pokojnine v sorazmerju s stopnjo inflacije v skladu ◊ mat. sorazmerje enakost dveh razmerij; obratno sorazmerje pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju, kot druga odvisna količina narašča; premo sorazmerje pri katerem se odvisni količini zmanjšujeta ali večata v istem razmerju ♪
  19.      sorbít  -a m (ȋ) kem. šestvalentni alkohol s šestimi atomi ogljika: pridobivati sorbit ◊ metal. kristalna struktura jekla, sestavljena iz zelo drobnih okroglih delcev ferita in cementita ♪
  20.      sordiníran  -a -o prid. (ȋ) 1. muz. ki ima s sordino zmanjšano jakost zvoka: sordinirano trobilo / sordiniran ton 2. publ. omiljen, ublažen: imel je oster glas, nikoli sordiniran s prizanesljivostjo ∙ publ. njegova narava je sordinirana, njegovi nasveti diskretni zadržana ♪
  21.      sórnik  -a m (ọ̑) 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza: izvleči, vtakniti sornik / sornik pri vozu 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove: zatakniti sornik; sornika pri avtomobilski premi / batni sornik ki veže enostranski bat z ojnico; sornik z navojem ♪
  22.      sòrôčen  in sòróčen -čna -o prid. (ȍ-ō; ȍ-ọ̄) nanašajoč se na dve roki: soročen prijem / soročna žaga žaga, ki se drži z obema rokama ∙ šport. soročno visenje na bradlji ♪
  23.      soróden  -dna -o prid., soródnejši (ọ̄) 1. ki ima s čim skupen izvor, določene skupne značilnosti: dinja je sorodna buči; sorodne rastline, živalske vrste; šimpanz, gorila ali orangutan so človeku bolj sorodni kakor makaku / sorodni jeziki / zastar. za siroto skrbijo sorodni ljudje sorodniki 2. ki ima s kom določene enake ali zelo podobne značajske lastnosti, navade, mišljenje: ta dva človeka sta si v marsičem sorodna / ekspr. srečati sorodno dušo / po mišljenju, umetniškem nazoru sorodni ljudje // ki ima s čim deloma enake ali zelo podobne lastnosti, značilnosti: kemično sorodni elementi; pomensko sorodne besede; sorodna podjetja / obema umetnostnima stiloma soroden nazor soródno prisl.: sorodno misleči ljudje soródni -a -o sam.: zastar. živeti pri svojih sorodnih sorodnikih; z njimi imamo marsikaj sorodnega ♪
  24.      soródnik  -a m (ọ̑) človek v razmerju do človeka, iz katerega izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: obiskal jih je sorodnik; biti sorodnik koga, star. komu; pomagati sorodniku; sorodnik po materini, očetovi strani / bližnji, daljni, najožji sorodniki; krvni sorodnik ♦ jur. krvni sorodnik ali sorodnik po posvojitvi; sorodnik v ravni, stranski črti // bitje ali vrsta bitij v razmerju do bitja, iz katerega izhaja, ali glede na skupnega prednika: tudi orangutan in gibon sta človekova sorodnika; morski zvezdi je najbližji sorodnik morski ježek; izumrli sorodnik medveda / tudi Germani in Romani so jezikovni sorodniki Slovanov / paprika je sorodnik paradižniku in tudi tobaku // ekspr. kar je v razmerju do česa drugega z določenimi enakimi, podobnimi lastnostmi: železo in njegovi sorodniki; ta strup proti sadnim škodljivcem ima več kemičnih sorodnikov ♪
  25.      soródstvo  -a s (ọ̑) 1. razmerje do človeka, iz katerega človek izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: veže nas sorodstvo; ugotoviti sorodstvo koga s kom; stopnja sorodstva; sorodstvo in svaštvo / pog. stopiti s kom v sorodstvo postati sorodnik glede na določeno zakonsko zvezo; biti v sorodstvu / bližnje sorodstvo; sorodstvo do drugega, tretjega kolena; sorodstvo po materini, očetovi strani / jezikovno sorodstvo narodov / krvno sorodstvo / med njima je duhovno sorodstvo // razmerje do bitja, iz katerega bitje izhaja ali s katerim ima skupnega prednika: razdeliti živali po njihovem sorodstvu; sorodstvo med človekom in opico 2. sorodnost: notranje, oblikovno sorodstvo teh pesmi je zelo opazno 3. sorodniki: kaj misli, poreče sorodstvo, me ne skrbi; moževo, tetino sorodstvo; del sorodstva je proti njegovi odločitvi / v osmrtnicah žalujoča žena, otroci in drugo sorodstvo ● publ. razvojno, tehnično je ta tip avtomobila v sorodstvu z audijem 80 ima zelo podobne razvojne, tehnične značilnosti ◊ jur. pravno sorodstvo sorodstvo po posvojitvi; sorodstvo v ravni, stranski črti; vet. parjenje v najožjem sorodstvu ♪

   25.301 25.326 25.351 25.376 25.401 25.426 25.451 25.476 25.501 25.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA