Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (23.651-23.675)


  1.      rôdnost  -i ž (ó) 1. sposobnost, da kaj rodi, daje plodove, sadeže: povečati rodnost trte; začetek rodnosti nasada ♦ agr. izmenična rodnost vsako drugo, tretje leto // redko rodovitnost, plodnost: rodnost njiv 2. število, ki pove, koliko (živih) otrok se rodi v letu na tisoč prebivalcev; nataliteta: rodnost narašča, pada; rodnost in smrtnost ♪
  2.      rododéndron  -a m (ẹ̑) alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti: z rododendronom poraščeno pobočje; cvet, vejica rododendrona ♦ vrtn. okrasni grm z raznobarvnimi cveti v socvetju, Rhododendron ♪
  3.      rodomòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin; genocid: upreti se rodomoru / narod je bil obsojen na rodomor ♪
  4.      rodoskrúnstvo  -a s (ȗ) knjiž. zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora: upirati se rodoskrunstvu; obsojati rodoskrunstvo ♪
  5.      rodoslóvec  -vca m (ọ̑) genealog: zgodovinarji in rodoslovci ♪
  6.      rodóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod / vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar; rodovna skupnost; razpad rodovne ureditve; rodovno-plemenska družba ◊ agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden ♪
  7.      rodovína  -e ž (í) star. 1. rodbina: to je stara rodovina; biti začetnik rodovine / vsa rodovina mu brani ∙ zastar. bil je samski, brez rodovine družine 2. rod: pozabila je svojo grofovsko rodovino in se poročila s trgovcem; biti plemiške rodovine / ta bolezen je pri njih v rodovini ♪
  8.      rodóvnik  -a m (ọ̑) 1. (grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez: sestaviti rodovnik / proučevati rodovnik vladarske družine ∙ knjiž., redko zanimati se za nevestin rodovnik rod 2. zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in potomce: zadruga ima rodovnik plemenske živine; rodovnik dirkalnih konj / ta krava ima rodovnik; čistokrven pes z rodovnikom // dokument s temi podatki: izdati, predložiti rodovnik 3. biol. grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva: rodovnik primatov, rastlinskih vrst ♪
  9.      rodóvniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rodovnik: rodovniški podatki / rodovniško ime kobile, krave / rodovniški psi ♦ agr. rodovniška knjiga knjiga, v katero se vpisujejo plemenske živali s podatki o lastnostih, prednikih in potomcih ♪
  10.      róg  -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov ● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina ◊ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale ♪
  11.      rogáč  -a m (á) 1. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče: rogač leze po listju; dražiti rogača s slamico 2. ekspr. žival z velikimi rogovi, navadno srnjak: ustrelil je triletnega rogača 3. evfem. hudič: sam rogač ji pomaga; črn kot rogač / tristo rogačev / za moža ima pravega rogača / naj me rogač vzame, če ni res; vse je šlo k rogaču 4. nar. po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi; kratki reznik: poganjki iz rogača / obrezati trto na rogač ● slabš. pomilovati rogača prevaranega (zakonskega) moža ♪
  12.      rogàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima rogove: rogate živali / čreda rogate živine goved / kot kletvica tristo rogatih hudičev // ki ima velike rogove: rogat vol ● knjiž. rogati mož prevarani (zakonski) mož; ekspr. rogata gora gora z zelo koničastimi vrhovi; preg. nevesta bogata je rada rogata bogata nevesta je navadno oblastna, prevzetna ◊ bot. rogata vijolica samorasla ali vrtna rastlina z velikimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo, Viola cornuta; sam.: evfem. zapisal se je rogatemu hudiču / kot kletvica tristo rogatih ♪
  13.      rógati se  -am se nedov. (ọ̄) zelo očitno, grobo izražati negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: rogata se drug drugemu; ti si pa res junak, se mu je rogal; zaničljivo se rogati; ekspr. rogati se komu v brk, v obraz predrzno, nesramno / rogala se je njegovemu vprašanju // ekspr. imeti negativen, odklonilen odnos do česa: zdaj se rogam graji in hvali; s takim ravnanjem se roga svojim obljubam ● knjiž. to dejanje se roga zdravemu razumu ni premišljeno, razsodno rogáje se: odvrnil se je od njih, rogaje se njihovim napakam rogajóč se -a -e: srepo je gledala v rogajočega se človeka; rogajoče se besede ♪
  14.      rogatín  -a m (ȋ) knjiž. 1. oblasten, prevzeten človek: poročila se je z vaškim rogatinom / bogatin rogatin 2. prevarani (zakonski) mož: tolažiti rogatina ♪
  15.      rôgelj  -glja m (ó) 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji // nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute ● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik ◊ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa ♪
  16.      rogín  -a m (ȋ) knjiž. žival z velikimi rogovi, navadno vol: napreči rogina / ustreliti lepega rogina jelena, srnjaka ♪
  17.      rogovíliti  -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. delati nerodne gibe: stoj pri miru, kaj rogoviliš / rogoviliti s palico po vodi 2. povzročati hrup, nemir a) s hojo, premikanjem: rogoviliti okoli hiše; že navsezgodaj rogovili / v umazanih čevljih mu niso dovolili rogoviliti po stanovanju hoditi; dva dni je rogovilil po mestu b) zlasti z vedenjem: pijanci so rogovilili pozno v noč; če so otroci preveč rogovilili, jih je ded oštel // upirati se, nasprotovati: na sejah rogovilijo; rogoviliti proti vladi / uporniki so spet začeli rogoviliti // jeziti se, razburjati se: to bo oče rogovilil, ko bo izvedel / ne ljubi se ji več rogoviliti, ker ni uspeha ● ekspr. pri hiši rogovili že pet otrok je; ekspr. kaj spet rogoviliš s tem vprašanjem ga načenjaš, obravnavaš; ekspr. mati že rogovili po peči kuri v peči ♪
  18.      rogovína  -e ž (í) roževina: obrezati rogovino na parkljih / okviri očal iz rogovine ♪
  19.      rogóvje  -a s (ọ̑) koščena, zlasti razčlenjena izrastka na glavi nekaterih živali: jelenu odpade rogovje; najlepša rogovja so pritrdili na steno; jelenovo, srnjakovo rogovje; lopatasto rogovje losa / kup odpadlega rogovja rogov ♦ lov. jelen guli rogovje z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico ♪
  20.      rogóža  -e ž (ọ́) knjiž. rogoznica: pogrniti rogožo po tleh ♪
  21.      rogožína  -e ž (í) knjiž. rogoznica: ležati na rogožini / plesti predpražnike iz rogožine rogozovine ♪
  22.      rohnè  -éta m (ȅ ẹ́) knjiž. kdor (rad) rohni: le kaj hoče tisti rohne ♪
  23.      rohnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. hrupno izražati jezo, nezadovoljstvo: rohnel je in razbijal vse okoli sebe; rohnel je nad ženo / zaman se upirate, je rohnel / ekspr. rohneti proti novim ukrepom 2. ekspr. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: motor rohni; na gradbišču so rohneli stroji ∙ ekspr. v dolini so rohneli hudi boji divjali // hrumeč se hitro premikati: avtobus rohni po strmi cesti; vlak je rohnel mimo njih rohnèč -éča -e: vlak je rohneč odpeljal; rohneča vozila ♪
  24.      ròj  rôja m (ȍ ó) 1. skupina čebel, ki z matico zapusti panj: roj sede na vejo, visi na veji; postaviti panj pod roj; število rojev // rojenje: čebele se pripravljajo na roj; šumeli so kot čebele pred rojem 2. večja skupina letečih živali iste vrste, zlasti žuželk: komarji so se zbirali v roje; roj kobilic, metuljev, os / muhe so v rojih sedale na kruh / redko roj ptic jata // ekspr. večja skupina česa sploh: roj isker, zvezd; roj otrok / po morju je raztresen roj otokov; pren. pogovor je vzbudil roj misli ◊ čeb. ogrebsti roj spraviti (čebelji) roj v panj; prestreči roj; vsaditi roj dati roj v panj; čebelariti na roje pospeševati rojenje čebel; naravni roj; narejeni ali umetni roj prenos dela čebel z matico ali matičnjakom v nov panj ♪
  25.      roják  -a m (á) kdor je po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja, pokrajine, države: izkazalo se je, da sta rojaka, celo iz sosednjih vasi; srečati rojaka v tujini; olimpijski tekmovalec je presegel rekord svojega rojaka // kdor je v razmerju do drugega iste narodnosti: prevajalec je rojakom odkrival bogastvo ruske književnosti / kot nagovor dragi rojaki na tujem ● star. on je štajerski rojak Štajerec ♪

   23.526 23.551 23.576 23.601 23.626 23.651 23.676 23.701 23.726 23.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA