Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (1.851-1.875)


  1.      spogledljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: bila je ljubezniva, ne pa spogledljiva; spogledljivo dekle / spogledljiv pogled, smehljaj; spogledljivo vedenje // ekspr. nenavaden, opazen: ima spogledljivo pričesko / spogledljiva toaletna mizica spogledljívo prisl.: spogledljivo pogledovati ♪
  2.      spogledljívec  -vca m (ȋ) ekspr. spogledljiv človek: on je velik spogledljivec ♪
  3.      spogledljívka  -e ž (ȋ) ekspr. spogledljiva ženska: to je prava, velika spogledljivka; vede se kot kaka spogledljivka ♪
  4.      spogledljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost spogledljivega človeka: moti ga njena spogledljivost; ženska spogledljivost / ekspr. v njegovih pesmih ni nobene spogledljivosti nepristnosti, narejenosti ♪
  5.      spojílo  -a s (í) sredstvo za spajanje: spojila in razredčila ♪
  6.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪
  7.      spojíšče  -a s (í) mesto, kjer je kaj spojeno: kabelsko spojišče; spojišče cevi ♪
  8.      spojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od spojiti: spojitev posameznih delov / spojitev pouka s proizvodnim delom / spojitev podjetij / odklanjati jezikovno spojitev ♪
  9.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  10.      spojítven  -a -o (ȋ) pridevnik od spojitev: spojitveni proces ♪
  11.      spojljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da spojiti: spojljivi deli, elementi / knjiž. tako ravnanje ni spojljivo z moralo združljivo ♪
  12.      spokojíti  -ím dov., spokójil (ȋ í) knjiž. pomiriti: prijateljeve besede so ga spokojile; na deželi se je spokojil spokojèn -êna -o: po pogovoru je bil spokojen; spokojena duša ♪
  13.      spomladánji  -a -e prid. (á) star. pomladen, spomladanski: spomladanja noč / spomladanji čas ♪
  14.      spopadljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (rad) spopada: spopadljiv človek; vedno je bil spopadljiv / zastar. spopadljiv pes popadljiv ♪
  15.      spoprijateljíti se  -ím se in spoprijáteljiti se -im se dov. (ȋ í; ȃ) skleniti prijateljsko razmerje: otroci so se kmalu spoprijateljili; spoprijateljiti se s tujcem spoprijateljíti, in spoprijáteljiti knjiž. povzročiti prijateljsko razmerje: skupno delo jih je spoprijateljilo ♪
  16.      sporočljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. 1. ki se da sporočiti: obvestilo danes ni sporočljivo / sporočljiva izkušnja 2. sposoben sporočiti: tako pisanje je premalo sporočljivo ♪
  17.      spoštljív  -a -o prid., spoštljívejši (ȋ í) ki ima, kaže spoštovanje: ta človek je zelo spoštljiv; spoštljiv do staršev, učitelja / spoštljiv glas, pogled; njegove besede so bile spoštljive / spoštljiv naslov ● ekspr. stati v spoštljivi razdalji v razdalji, ki jo zahteva spoštovanje, previdnost; ekspr. v banki ima naloženo spoštljivo vsoto denarja (zelo) veliko; evfem. zdaj je že v spoštljivih letih star, starejši spoštljívo prisl.: spoštljivo govoriti ♪
  18.      spoštljívost  -i ž (í) lastnost spoštljivega človeka: ugaja ji njegova spoštljivost / v pogledih je bilo videti spoštljivost / narediti kaj iz spoštljivosti do koga / dogodka se spominja z vso spoštljivostjo ♪
  19.      spotakljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotakljiva pesem, slika; spotakljiva tema / spotakljiva trditev / moralno, politično spotakljiv spotakljívo prisl.: spotakljivo govoriti; sam.: v opisu ni nič spotakljivega ♪
  20.      spotikljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. neprimeren, nespodoben: spotikljive zgodbe; spotikljivo vedenje / spotikljivo pravilo ∙ zastar. ljudje tu niso spotikljivi se ne spotikajo ob kaj, nad čim spotikljívo prisl.: spotikljivo govoriti ♪
  21.      spozabljív  -a -o prid. (ȋ í) ekspr. ki se (rad) spozablja: spozabljiv moški ● zastar. star človek je spozabljiv pozabljiv ♪
  22.      spravljíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž., redko povedati, izmisliti si a) pravljico: ded mu je vsak dan kaj spravljičil b) neverjetne, neuresničljive stvari: kaj vse so spravljičili o tem dogodku spravljíčiti si ustvariti si utvare, preslepiti se: spravljičil si je, da ga bodo nekoč vsi spoštovali ♪
  23.      spravljív  -a -o prid., spravljívejši (ȋ í) pripravljen spraviti se: spravljiv človek / oče je govoril s spravljivim glasom / ekspr. imeti spravljivo srce / spravljive besede spravljívo prisl.: spravljivo govoriti ♪
  24.      spravljívec  -vca m (ȋ) ekspr. spravljiv človek: postati spravljivec / politični spravljivci // kdor spravlja, pomirja: bil je spravljivec med očetom in sinom ♪
  25.      spravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost spravljivega človeka: znan je po svoji spravljivosti / spravljivost z usodo ♪

   1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA