Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (176-200)


  1.      drobljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost drobljivega: krhkost, drobljivost materiala ♪
  2.      drobnolúknjičav  -a -o prid. (ȗ) ki ima drobne, majhne luknjice: drobnoluknjičava opeka ♪
  3.      drsljív  -a -o prid. (ȋ í) drsen, spolzek: pot je bila po dežju drsljiva ♪
  4.      drugódnji  -a -e prid. (ọ̄) redko ki je od drugod: drugodnjih izdelkov sploh ne marajo ♪
  5.      družljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se (rad) druži: kot otrok sploh ni bil družljiv ♪
  6.      družljívost  -i ž (í) knjiž. lastnost družljivega človeka: plašnim otrokom je treba pomagati do večje družljivosti ♪
  7.      dušljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek / moriti z dušljivimi plini 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk dušljívo prisl.: neprijeten duh je dušljivo legal na prsi; še zmeraj je dušljivo vroče / v povedni rabi v sobi je dušljivo ♪
  8.      dušljívec  -vca m (ȋ) bojni plin, ki kvarno deluje na dihalne organe: med dušljivci je zelo znan fosgen ♪
  9.      dušljívost  -i ž (í) lastnost dušljivega: dušljivost megle; dušljivost s prahom prenasičenega zraka / dušljivost malomeščanskega okolja ♪
  10.      dvétretjínski  -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) nanašajoč se na dve tretjini: zakon je bil sprejet z dvetretjinsko večino glasov ♪
  11.      dvigljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dvigniti: dvigljiv železniški most; vrata so dvigljiva ♪
  12.      dvojíca  tudi dvójica -e ž (í; ọ̑) skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice; zakonska dvojica mož in žena // skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov ◊ fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja ♪
  13.      dvojíčnik  -a m (ȋ) zastar. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti; dvojnik: srečal je svojega dvojičnika ♪
  14.      dvojílen  -lna -o prid. (ȋ) tekst. ki združuje dva ali več pramenov v skupen pramen: dvojilni stroj ♪
  15.      dvojína  -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini ♪
  16.      dvojínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dvojino: dvojinska končnica / dvojinske oblike ♪
  17.      dvojíški  -a -o prid. (ȋ) mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem; spremeniti desetiško številko v dvojiško ♪
  18.      dvojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico ♪
  19.      dvojíti  -ím in dvójiti -im nedov. (ȋ í; ọ̄) zastar. dvomiti: kmalu sem začel dvojiti o njegovi iskrenosti; da je tako, o tem ni mogoče dvojiti ♪
  20.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  21.      dvomljívec  -vca m (ȋ) kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec ♪
  22.      dvomljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki dvomi: nezaupljiva dvomljivka ♪
  23.      dvomljívost  -i ž (í) lastnost dvomljivega: dvomljivost njegove odločitve se je s tem še povečala / znamenja moralne dvomljivosti ♪
  24.      dvorljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
  25.      dvorljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) dvori: povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev ♪

   51 76 101 126 151 176 201 226 251 276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA