Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (12.676-12.700)


  1.      modríti 1 -ím nedov., modrèn (ȋ í) delati kaj modro: modriti zid; grozdje se že modri modríti se knjiž. modro se odražati, kazati: pred njim se je modrila gora; v daljavi se modri jezero, morje ♪
  2.      modríti 2 -ím nedov., modrèn (ȋ í) ekspr. delati, da kdo postaja bolj moder, preudaren: kar ga je učilo in modrilo, ni smelo biti v nobenem stiku s šolo; sina je poslal v svet, kjer se je modril / saj sem ga ves čas modril, a me ni poslušal / star. profesor jih je modril učil, izobraževal ♪
  3.      modrobrádec  -dca m (ȃ) knjiž. moški, ki mori svoje žene: koliko žensk je izginilo v skrivnostni zadevi modrobradca ♪
  4.      modroslóvec  -vca m (ọ̑) star. filozof: to vprašanje dela modroslovcem že dolgo težave / modroslovci in medicinci slušatelji filozofske fakultete ♪
  5.      modroslóvje  -a s (ọ̑) star. filozofija: zgodovina modroslovja / končati tretji letnik modroslovja filozofske fakultete ♪
  6.      modróst  -i ž (ọ̑) 1. lastnost modrega človeka: občudoval je modrost svoje žene; spoštovali so ga zaradi njegove modrosti; ekspr. človek velike modrosti / podvomili so o modrosti njegove odločitve primernosti, ustreznosti 2. kar vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: te besede so velika modrost; življenjska modrost; modrost v pregovorih / stara modrost pravi: kamen do kamna palača 3. ekspr. misel, spoznanje: vsi so tiščali tja, kjer je on razkladal svoje modrosti; rad je poslušal burkeževe premetene modrosti / iron. sit sem tvojih modrosti 4. ekspr. znanje: mož brez večje jezikovne modrosti; bil je nabit z vso mogočo modrostjo / glava mu je omahovala od same modrosti / šolska modrost 5. rel. krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo: rasti v modrosti ● iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; kamen modrosti po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. stara kost je modrost star človek je razmeroma zelo moder, izkušen; preg. previdnost je mati modrosti kdor se hoče izogniti nesreči, mora biti previden ♪
  7.      modrósten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na modrost: modrostne knjige / modrostne puhlice ◊ anat. modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov ♪
  8.      modróstnik  -a m (ọ̑) 1. anat. vsak od dveh zadnjih kočnikov: izpuliti modrostnik 2. redko modrijan, modrec: on je velik modrostnik ♪
  9.      modroválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor modruje: mrk, trmast modrovalec / ekspr. večni modrovalec ♪
  10.      modrováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. razmišljati, razpravljati o čem kot modrec: modrovati o ljubezni, veri, življenju; o smrti je modrovalo že veliko filozofov / ekspr.: njegovi povesti se je poznalo, da rad modruje premišljuje, razglablja; glasno modrovati 2. ekspr. govoriti, razpravljati o čem, zlasti gostobesedno: vzdignil se je in začel modrovati; zlasti rad modruje o poljedelstvu / z njim je prijetno modrovati pogovarjati se // razpravljati o kaki stvari po nepotrebnem: zdaj, ko bi morali delati, pa modrujejo ● ekspr. z otroki je treba blebetati, s starci pa modrovati vsebina pogovora mora biti primerna starosti sogovornika modrujóč -a -e: modrujoč človek; knjiž. modrujoča proza ♪
  11.      módul  -a m (ọ̑) teh. 1. sestavljivi del kake naprave: sestaviti module / komandni modul del nekaterih vesoljskih ladij z napravami za upravljanje in posadko; lunarni modul del vesoljske ladje, s katerim se pristane na luni; pohištveni moduli 2. izbrana osnovna mera za velikost česa: pri načrtovanju upoštevati modul / delati gradbene elemente po modulu ◊ elektr. pomnilniški modul pomnilnik z najmanjšo zmogljivostjo; fiz. prožnostni modul količina, ki pove, kako sila pri natezanju spremeni obliko telesa; mat. modul število, ki izraža kako razmerje; strojn. modul standardna osnovna mera za velikost zob pri zobnikih ♪
  12.      modulácija  -e ž (á) 1. knjiž. spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru: pomen modulacije za pravilno podajanje besedila / modulacija besed, stavka / njen glas je bil sposoben bogate modulacije; pren. pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne modulacije // muz. prehod iz ene tonalitete v drugo: skladba se odlikuje po bogati modulaciji 2. elektr. vplivanje na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: frekvenčna modulacija ♪
  13.      moduláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na modul: modularni sistem / modularne mere ♦ grad. modularni blok večji zidak, izdelan v modularnih merah, navadno z votlinicami ♪
  14.      modulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. spreminjati višino, barvo glasu in hitrost v govoru: zna lepo modulirati / igralec je z občutkom moduliral besedilo / v visokih smrekah je zašumel veter in začel modulirati // muz. prehajati iz ene tonalitete v drugo: skladatelj učinkovito modulira melodijo 2. elektr. vplivati na visokofrekvenčno nihanje z nihanjem z nižjo frekvenco: modulirati nihanje oddajnika modulíran -a -o: rafinirano moduliran alt igralke; modulirana visokofrekvenčna nihanja ♪
  15.      módus  -a m (ọ̑) knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine ◊ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; jur. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen; lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; muz. starogrška in srednjeveška tonska lestvica ♪
  16.      módus vivéndi  módusa vivéndi m (ọ̑-ẹ̑) knjiž. odnos, ki omogoča sožitje: doseči, najti modus vivendi ♦ jur. dogovor med državami o začasni ureditvi medsebojnih odnosov ♪
  17.      moféta  -e ž (ẹ̑) geol. razpoka na pojemajočem vulkanu z uhajajočimi plini, zlasti ogljikovim dioksidom: raziskovati mofete ♪
  18.      mogòč  tudi mogóč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja: kateri so mogoči vzroki, da motor ne vžge; napravite vse mogoče rešitve naloge / niti najmanjši dvom ni več mogoč; na to vprašanje je mogoč samo en odgovor; na tem področju bi bile te rastline prav mogoče bi lahko uspevale // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je mogoč takoj; druga izdaja knjige je še mogoča; poplava je v tem deževju precej mogoča; vrnitev v takih razmerah ni bila več mogoča 2. ekspr., v zvezi ves mogoči številen in raznovrsten: prihajali so vsi mogoči ljudje; lepaki vseh mogočih barv; vse mogoče stvari prodaja; uporabil je vsa mogoča sredstva / uporabljal je ves mogoči material / na vse mogoče načine se je izgovarjal zelo; delo je opravljal z vso mogočo spretnostjo z zelo veliko; sam.: govorili smo o mogočem in resničnem; govoriti o vsem mogočem; prim. moči ♪
  19.      mogóčen  -čna -o prid., mogóčnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža veliko oblast, moč: mogočni zakoni; dobro mu je bilo pod njegovim mogočnim varstvom / matematika je postala mogočna veda / mogočna usoda; ljubezen je mogočno čustvo 2. ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti: na hribu je stal mogočen grad; mogočen hrast; mogočna gora, tovarna / dvignil je mogočno pest; ima mogočno postavo / mogočen dim, požar / priredili so mu mogočen sprejem b) velikega števila: mogočna družina rastlin; opazoval je mogočno množico pred seboj; zbral je mogočno vojsko c) velike čutne zaznavnosti: zadonel je mogočen glas; povsod se je razlegal njegov mogočni smeh / mogočna luč, svetloba č) velike pomembnosti, kakovosti: to je bil zanje mogočen dan; mogočna prispodoba o hrastu // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji: lice mu je zažarelo v mogočnem ponosu; napraviti mogočen vtis na vse; mogočna strast ● ekspr. ima mogočno roko je zelo vpliven; knjiž. dal jim je še mogočnejše orožje hujše mogóčno prisl.: iz sklede se je mogočno kadilo; v daljavi se je mogočno oglašal lev; mogočno sedeti na prestolu; na hribu je mogočno stal grad; sam.: mogočni zatira šibkejšega ♪
  20.      mogóčiti  -im nedov. (ọ́ ọ̑) knjiž. 1. ekspr. zelo samozavestno, ošabno govoriti: po pravici! je mogočil 2. redko omogočati: to bi mogočilo nekakšno trajno prehodno obdobje mogóčiti se mogočno stati, razprostirati se: na hribu se mogoči grad ♪
  21.      mogočnják  -a m (á) slabš. zelo bogat in vpliven človek: prositi mogočnjake za pomoč; ljudstvo bi na poziv voditeljev planilo po mogočnjakih; siromaki in mogočnjaki / denarni, kmečki mogočnjak / redko mogočnjak krajevne oblasti mogočnež, mogočnik ● ekspr. v daljavi se je lesketal notranjski mogočnjak Snežnik največji hrib ♪
  22.      mogóčnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost mogočnega: začel je dvomiti o svoji mogočnosti in oblasti / po mogočnosti presega ta drama vse druge / poletno sonce je sijalo v svoji mogočnosti 2. star. možnost: ta mogočnost ni izključena; pretresali smo vse mogočnosti / govorijo o mogočnosti novih nesreč ● ekspr. naprtili so mu vse mogočnosti in nemogočnosti zelo številne in mnogovrstne stvari ♪
  23.      mogóčost  -i ž (ọ́) knjiž. možnost: ta mogočost ni izključena; predvidevati mogočosti; pretresti vse mogočosti / poslabšale so se njegove mogočosti za uspeh ♪
  24.      mogôta  -e ž (ó) star. mogočnost: možakar je sijal od mogote / prednjo je stopil v vsej svoji mogoti // v zvezi roža mogota, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati rožo mogoto ♪
  25.      mogótiti se  -im se tudi mogôtiti se -im se nedov. (ọ̄ ọ̑; ó ȏ) knjiž., ekspr., s prislovnim določilom mogočno stati, razprostirati se: pred leti se je tu mogotil gozd / vse naokrog se mogoti bogastvo ● knjiž., ekspr. mogotil se je po svoji lepi novi hiši vedel se je oblastno, prevzetno ♪

   12.551 12.576 12.601 12.626 12.651 12.676 12.701 12.726 12.751 12.776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA