Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (10.351-10.375)


  1.      kôpec  in kópec -pca m (ó; ọ̑) knjiž. grič, hrib: po kopcih je ležal še sneg ♪
  2.      kopél  tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi // s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel ∙ vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči ◊ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit ♪
  3.      kopíčiti  -im nedov. (í ȋ) spravljati na kup: hudourniki kopičijo skale v dolini; na nebu se kopičijo oblaki / kopičiti blago v skladiščih // nabirati v veliko količino: kopičiti denar, kapital / alge kopičijo jod v svojih celicah ♪
  4.      kopíčkati se  -am se nedov. (ȋ) ekspr. prekopicevati se, prevračati se: kopičkal se je po postelji ♪
  5.      kópija  -e ž (ọ́) 1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu 2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih / papir za kopije papir, na katerega se kopira 3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata ● ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna ◊ film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta; teh. galvanoplastična kopija ♪
  6.      kopíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kopiranje: kopirni postopek / kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje; kopirni stroj ◊ fin. kopirno knjigovodstvo knjigovodstvo, pri katerem se z enkratnim zapisom knjiži dogodek v dnevnik in konte; obrt., tisk. kopirna igla topa jeklena paličica na gravirnih strojih, ki posnema obliko šablone ali modela in jo prenaša na rezkar; tisk. kopirni okvir okviru podobna naprava za kopiranje ♪
  7.      kopíst  -a m (ȋ) kdor se (poklicno) ukvarja s kopiranjem: meterji in kopisti / kopist srednjeveških fresk ♪
  8.      kopítar  -ja m (ȋ) 1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla 2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil // slabš. čevljar: ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren) ♪
  9.      kopíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na (konjsko) kopito: kopitna roževina ♦ anat. kopitni sklep gibljivi sklep kopita z delom noge tik nad njim; kopitna kost; vet. kopitni nož nož z ukrivljenim enostranskim rezilom na koncu za obrezovanje kopit, parkljev; kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita; kopitne klešče ♪
  10.      kopitljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nekoliko kopitati: konj je nemirno kopitljal na cesti / rjavec hrza in kopitlja z zadnjimi nogami // pobrcavati, brcati: dojenček je veselo kopitljal z nogami 2. stopicati, drobiti: otrok kopitlja zraven očeta; žrebec je poslušno kopitljal za svojim gospodarjem ♪
  11.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
  12.      kopjaník  -a m (í) nekdaj vojak, oborožen s kopjem: pehoto so sestavljali lokostrelci, kopjaniki in suličarji; odred turških kopjanikov ♪
  13.      kopjáš  -a m (á) nar. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu: kopjaši so jih spremljali z vriski ♪
  14.      kópje  -a s (ọ̄) 1. pri primitivnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe // publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se 2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja 3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava ♪
  15.      kopnína  -e ž (ȋ) knjiž. 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: daleč na obzorju se je že videla kopnina; veter je vel z morja na kopnino 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina ♪
  16.      kôpno  tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno // redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno ● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen ♪
  17.      kopréna  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. tančica, pajčolan: imela je s kopreno zagrnjen obraz; črna, prozorna koprena; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti 2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se je zavijalo v zlato kopreno / nad pokrajino je visela koprena megle ◊ tekst. zelo tanka plast neurejenih vlaken ♪
  18.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
  19.      koprívnica  -e ž (ȋ) med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico ♪
  20.      koprnéti  -ím nedov., tudi koprnì (ẹ́ í) 1. nav. ekspr. čutiti, imeti zelo močno željo po čem: koprneli so po miru, svobodi; koprni za njim; močno, zelo koprneti; z vso dušo je koprnel, da bi jo videl; pren. nemirno srce je koprnelo po sreči 2. star. zelo se bati, dreveneti (od strahu): kar koprnel je pred očetom / ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze // zastar. hirati, slabeti: koprnel je od lakote koprnèč -éča -e: koprneč po miru; po svobodi koprneči ljudje; prisl.: koprneče zreti v daljavo ♪
  21.      kòproducènt  -ênta in -énta m (ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́) kdor sodeluje pri proizvodnji česa, zlasti filmov: od članov ekipe so le trije sodelovali kot koproducenti ♪
  22.      kòprodúkcija  -e ž (ȍ-ú) sodelovanje pri proizvodnji česa, zlasti filmov: koprodukcija je uspela; filmska koprodukcija; koprodukcija med domačimi in tujimi filmskimi podjetji / stopili so v koprodukcijo z beograjsko založbo // žarg. koprodukcijski film: posnel je že pet nemških koprodukcij ♪
  23.      kopúča  -e ž (ú) knjiž. kepa, gruča: kopuča lešnikov ♦ min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi ♪
  24.      kopulácija  -e ž (á) 1. agr. cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; spajanje, cepljenje v sklad: kopulacija in okulacija / angleška kopulacija pri kateri imata podlaga in cepič jezičasto zarezo 2. biol. spolno razmnoževanje organizmov z združitvijo moške in ženske spolne celice: kopulacija in konjugacija 3. knjiž., redko spolno občevanje ♪
  25.      kór  -a m (ọ̑) 1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka 2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki 3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov 4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor ♪

   10.226 10.251 10.276 10.301 10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA