Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ji (10.026-10.050)


  1.      komít  -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki // po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem ♪
  2.      komitát  -a m (ȃ) v ogrski monarhiji najvišja upravna enota, županija: zastopniki komitatov ♪
  3.      komité  -ja m (ẹ̑) 1. vodilni organ stranke, zlasti komunističnih partij: izvoliti komite; sestanek, sklepi komiteja; tovarniški komite in sindikat / sekretar občinskega komiteja / centralni komite / iti na komite na sedež tega organa 2. skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog; odbor: sestaviti komite; regionalni komiteji; zasedanje komiteja / olimpijski komite / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ♪
  4.      komitènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. (poslovni) partner: komitentom je na uslugo več pomorskih agencij / uradne ure za komitente stranke 2. ekon. pravna ali fizična oseba, za katero trgovski posrednik opravlja trgovske ali bančne posle: banka je prodala vrednostne papirje svojih komitentov; komitenti in komisionarji ♪
  5.      komoditéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. komodnost: preganja komoditeto in lenobo / zavladala je vsesplošna komoditeta ♪
  6.      komodór  -ja m (ọ̑) 1. v stari Jugoslaviji čin, za stopnjo nižji od kontraadmirala, ali nosilec tega čina: komodor in kontraadmiral 2. zlasti v Angliji, med drugo svetovno vojno poveljnik konvoja ♪
  7.      komólčar  -ja [u̯č] m (ọ̑) slabš. kdor se brezobzirno bori, si prizadeva za hitro uveljavitev, uspeh: to so sami ciniki in komolčarji / postal je komolčar ♪
  8.      komólčiti se  -im se [u̯č] nedov. (ọ́ ọ̑) knjiž., ekspr. prerivati se, odrivati (s komolci): komolčil se je med množico, da je prišel do tribune ♪
  9.      komólec  -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom: komolec ga boli; pri padcu si je poškodoval komolec; prijel ga je za komolec; suniti koga s komolcem / ranjeni se je dvignil na komolce; nasloniti, opreti se s komolci na mizo / pri prerivanju si je pomagal kar s komolci ∙ ekspr. potrebni so bili tudi komolci in zveze brezobziren boj, prizadevanje; ekspr. do komolca, komolcev zadolžen zelo; ekspr. ta pa zna uporabljati komolce brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh; star. biti si v komolce s kom zelo dobro se razumeti, ujemati ♦ vet. del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi // pog. rokav na komolcu: komolci so oguljeni, zašiti; zavarovati komolce z narokavniki / suknjič se mečka v komolcu 2. nekdaj dolžinska mera, 44 cm: tram je dolg osem komolcev / meriti na komolce ♪
  10.      kómora  -e ž (ọ̑) 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro ◊ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo ♪
  11.      kómoren  -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče ◊ fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove kómorno prisl.: komorno zasnovan spored ♪
  12.      kómornica  in komórnica -e ž (ọ̑; ọ̑) zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami ♪
  13.      kompákten  -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved ◊ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo ♪
  14.      kompaníja  -e ž (ȋ) 1. v stari Avstriji četa: četrta kompanija je ostala na položaju; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo 2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: to je imenitna kompanija; sprejeli so ga v svojo kompanijo; fantovska kompanija ∙ pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno 3. zastar., navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji; družba: večino rudnikov so pokupile tuje kompanije; bil je predsednik velike monopolistične kompanije ♪
  15.      kompaníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kompanijo: kompanijski oficirji; kompanijska godba / ustanavljanje kompanijskih sindikatov ♪
  16.      kompanjón  -a m (ọ̑) 1. pog. kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih: izberi si drugega kompanjona / prišel je s svojimi starimi kompanjoni tovariši, prijatelji 2. zastar. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: nesoglasja med kompanjoni ♪
  17.      kómparativen  in komparatíven -vna -o prid. (ọ̑; ȋ) ki temelji na primerjanju, primerjalen: komparativne metode, znanosti; komparativno proučevanje / strokovnjak za komparativno gramatiko; oddelek za komparativno književnost ♦ ekon. komparativna prednost prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga; sam.: pog. vpisal se je na komparativno na oddelek za primerjalno književnost ♪
  18.      komparativíst  -a m (ȋ) strokovnjak za primerjalne znanosti, zlasti primerjalno književnost, primerjalec: razprava priznanega komparativista / pog. zbrali so se komparativisti iz prvega letnika slušatelji oddelka za primerjalno književnost ♪
  19.      komparativístika  -e ž (í) veda, ki temelji na uporabi primerjalnih metod, zlasti primerjalna književnost: študij komparativistike ♪
  20.      kompárz  -a m (ȃ) knjiž. statist: nastopilo je nad sto razkošno oblečenih komparzov ♪
  21.      komparzeríja  -e ž (ȋ) knjiž. statisti: režijska zamisel zahteva ogromno komparzerijo; epizodisti in komparzerija ♪
  22.      kompatibílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. združljiv, skladen: kompatibilni pojavi ♪
  23.      kompatibílnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost kompatibilnega; združljivost, skladnost: kompatibilnost gospodarstev ♪
  24.      kompéndij  -a m (ẹ́) knjiž. priročnik z na kratko, pregledno prikazano snovjo določene stroke: napisati kompendij / učiti se iz kompendijev ♪
  25.      kompenzatóričen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. kompenzacijski: kompenzatorično uveljavljanje družbene manjvrednosti ♪

   9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA