Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
jezdili (12) 
- dvígati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo
razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili
so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪
- káktus -a m (ȃ) na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne: gojiti, zbirati kaktuse; jezdili so mimo visokih kaktusov; cveti kaktusov ♦ vrtn. božični kaktus ♪
- odjézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) z jezdenjem se oddaljiti: odjezdili so z dvorišča; odjezditi v diru ♪
- oklépnik -a m (ẹ̑) 1. oklepno vozilo: pripeljal se je z oklepnikom; težki oklepniki 2. nekdaj vojak z oklepom: srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki kirasirji ♪
- prejézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z jezdenjem priti z enega konca česa na drugega: prejezditi dolino / greben se ne da prejezditi 2. z jezdenjem prepotovati: prejezdili so vso deželo; pot sta prejezdila v dveh dneh / ekspr. ves dan so prejezdili ● star. prejezditi nogo čez koleno dati, položiti ♪
- rájtar -ja m (ā) zastar. konjenik: v vas so prijezdili rajtarji ♪
- razjézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) stopiti, skočiti z živali, na kateri je kdo jezdil: vojaki so razjezdili / razjezditi konja ♪
- rdečesúknjar -ja m (ȗ) star. huzar: rdečesuknjarji so odjezdili ♪
- skákoma prisl. (ā) star. v skokih: jezdeci so skakoma jezdili po ravnini ♪
- vštríc prisl. (ȋ) izraža položaj na desni ali levi v neposredni bližini: iti, korakati, stopati vštric s kom; po dva in trije so jezdili vštric // ekspr. skupaj, skupno: vštric sta si krčila pot v svet; šli so vštric za visokimi cilji ● ekspr. iti, stopati vštric s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. s teboj še zmeraj stopam vštric ne zaostajam za teboj ♪
- zajézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti se s pomočjo živali, na kateri se sedi: vojaki so zajezdili v sotesko; zajezdil je po ravnini 2. zajahati: zajezditi konja / otrok je zajezdil klop in zabingljal z nogami ♪
- zgnêsti zgnêtem dov., zgnêtel in zgnétel zgnêtla, stil. zgnèl zgnêla (é) 1. povzročiti, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: zgnesti glino, testo; zgnesti z rokami, s strojem / zgnesti moko z maslom in jajci; pren. pisatelj je v svoje delo zgnetel usode mnogo ljudi 2. z gnetenjem izoblikovati: zgnesti posodo iz gline; zgnesti maslo v kepo; pren. zgnesti novo podobo sveta 3. povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so zgnetli v barake; množica se je zgnetla okrog govornika / ekspr. na nebu so se zgnetli črni oblaki zgnêsti se s težavo se premikajoč v množici ljudi priti kam: zgnesti se na vlak, v avtobus; komaj so se zgnetli skozi vrata / vsi so se zgnetli k vhodu zgnetèn -êna -o: pravi kmet je, zgneten iz stare prsti; jezdili so zgneteni v gručo; okrog cerkve zgnetene hiše; zgnetena ilovica; zgnetena množica; zgneteno testo ∙
redko podajati snov v zgneteni obliki zgoščeni; ekspr. bil je majhne, zgnetene postave čokat, tršat ♪