Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jeva (26-50)

26.      dvobojeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) bojevati se v dvoboju: za vsako malenkost se je hotel dvobojevati; pren. dvobojevati se v besedah ♪
27.      hojévati  -am nedov. (ẹ́) star. (večkrat) hoditi: po tej poti je hojeval v šolo ♪
28.      izbojevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izbojevati: izbojevanje svobode, zmage ♪
29.      izbojeváti  -újem dov. (á ȗ) 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: izbojevati svobodo, zmago; izbojevati si mir z orožjem / knjiž., z notranjim predmetom izbojevati boj 2. s prizadevanjem priti do česa: izbojevati pravico; izbojeval mu je vstop v višje kroge izbojeván -a -o: izbojevana enakopravnost ♪
30.      izglajevánje  tudi zglajevánje -a s (ȃ) glagolnik od izglajevati: izglajevanje površine, usnja / izglajevanje nasprotij, razlik ♪
31.      izglajeváti  -újem tudi zglajeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj gladko, ravno: izglajevati površino kamna; pren. izglajevati pot napredku 2. povzročati, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izglajevati nasprotja, neenakosti ♪
32.      izgrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izgrajevati: izgrajevanje miru v svetu; izgrajevanje socialističnih odnosov; izgrajevanje sistemov za delitev dohodka / posvetiti vso skrb strokovnemu izgrajevanju ♦ biol. izgrajevanje in razgrajevanje beljakovin; prim. zgrajevanje ♪
33.      izgrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. z gradnjo, grajenjem dajati čemu dokončno podobo, obliko: stavbo te dni izgrajujejo; pren. izgrajevati metodo dela; izgrajevati socializem // z gradnjo gospodarskih in drugih objektov dosegati višjo stopnjo razvitosti: obnavljati in izgrajevati deželo 2. povzročati pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: izgrajevati mladino; politično se izgrajevati / izgrajevati ljudi v resnične predstavnike delovnega ljudstva / izgrajevati komunistično zavest; prim. zgrajevati ♪
34.      izkašljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izkašljevati: to zdravilo olajšuje izkašljevanje ♪
35.      izkašljeváti  -újem nedov. (á ȗ) izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: bolnik izkašljuje gnoj, kri ♪
36.      izmenjeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izmenjavo ali izmenjavanje: izmenjevalni rok / izmenjevalni procesi ♪
37.      izmenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž., redko menjavati, zamenjavati: izmenjevati sestavne dele 2. publ. dajati, pošiljati drug drugemu: izmenjevati knjige / izmenjevati si vtise o čem ♪
38.      izmišljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor si kaj izmišlja: kaj pa verjameš takemu izmišljevalcu / pisatelj je dober izmišljevalec zgodb ♪
39.      izmišljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izmišljevati si: sit sem njegovega izmišljevanja ♪
40.      izmišljeváti si  -újem si in zmišljeváti si -újem si nedov. (á ȗ) izmišljati si: izmišljevati si izgovore / star. izmišljevati pesmi pisati pesmi, pesniti / izmišljevati si strahove / o njej si izmišljuje vse mogoče / ko boš sam služil, si boš lahko izmišljeval, pog. se boš lahko izmišljeval, kaj bi jedel ♪
41.      izpeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpeljevati: izpeljevanje načrta / izpeljevanje formule ◊ filoz. postopek, pri katerem se na podlagi vnaprej določenih pravil dobi iz ene formule druga, iz enega stavčnega vezja drugo ♪
42.      izpeljeváti  -újem tudi speljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljevati načrt / nalogo je dobro izpeljeval 2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: sinica je izpeljevala mladiče; lastovke se že izpeljujejo 3. prihajati do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: izpeljevati pravila, sklepe iz teorije, iz primerjalnega gradiva / izpeljevati matematične formule 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: znanstveniki so izpeljevali nastanek živali; ime tega kraja se izpeljuje iz osebnega imena 5. lingv. tvoriti (nove) besede iz podstave s priponami: izpeljevati primernik iz osnovnika 6. star. z vztrajnim spraševanjem poizvedovati: izpeljevala ga je o sosedovem fantu; iz otrok je skušala izpeljevati, kaj vse imajo doma; prim. speljevati ♪
43.      izpolnjeválec  tudi spolnjeválec -lca [u̯n-u̯c tudi u̯n-lc] m (ȃ) kdor kaj izpolnjuje: izpolnjevalec naročil, obveznosti, ukazov; ekspr. bil je slep izpolnjevalec volje drugih / izpolnjevalec zamisli in načrtov ♪
44.      izpolnjeválka  tudi spolnjeválka -e [u̯n-u̯k tudi u̯n-lk] ž (ȃ) ženska oblika od izpolnjevalec: izpolnjevalka nalog ♪
45.      izpolnjevánje  tudi spolnjevánje -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od izpolnjevati: izpolnjevanje dolžnosti, obveznosti, predpisov; izpolnjevanje povelj, ukazov; usposobiti delavce za izpolnjevanje nalog / izpolnjevanje letnega načrta / izpolnjevanje formularjev ♪
46.      izpolnjevánka  -e [u̯n] ž (á) uganka, pri kateri se besede vpisujejo v zastavljeni lik vodoravno, tako da črke, zlogi na označenih poljih dajo končno rešitev: rešiti izpolnjevanko ♪
47.      izpolnjeváti  -újem tudi spolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati obljube; njegove besede so se začele izpolnjevati / star. božja volja se izpolnjuje nad njim // delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolnjevati dolžnosti; izpolnjevati ukaze / izpolnjevati normo / izpolnjevati naloge opravljati ∙ publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo 2. vpisovati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolnjevati formularje, anketne liste / izpolnjevati obrazce s tiskanimi črkami / izpolnjevati rubrike v prijavnici / izpolnjevati volilne listke 3. delati, da prostor ni več prazen: stike kamnov v zidu izpolnjuje samo zemlja / to pohištvo lepo izpolnjuje prostor; pren. šport in glasba izpolnjujeta njegov prosti čas izpolnjujóč tudi spolnjujóč -a -e: izpolnjujoč svojo domovinsko dolžnost, je padel ♪
48.      izpopolnjeválec  tudi spopolnjeválec -lca [u̯n-u̯c tudi u̯n-lc] m (ȃ) knjiž. kdor kaj izopopolnjuje: sin je izpopolnjevalec in nadaljevalec očetovega dela ♪
49.      izpopolnjeválen  tudi spopolnjeválen -lna -o [u̯n] prid. (ȃ) s katerim se izpopolnjuje: organizirali so izpopolnjevalni tečaj za gostince ♪
50.      izpopolnjevánje  tudi spopolnjevánje -a [u̯n] s (ȃ) glagolnik od izpopolnjevati: širjenje in izpopolnjevanje obrata; izpopolnjevanje proizvodnje z novimi izdelki / strokovno, tehnično izpopolnjevanje; biti na študijskem izpopolnjevanju v tujini; tečaj za izpopolnjevanje predmetnih učiteljev / moralno izpopolnjevanje ljudi; izpopolnjevanje samega sebe ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226