Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (9.852-9.876)


  1.      onesvéstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesvéščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo ♪
  2.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  3.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
  4.      ónkraj  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: onkraj ograje so nasajene astre / ponesli so našo pesem onkraj morja / ljudje z onkraj meje ∙ ekspr. upanje na srečo onkraj groba po smrti ♪
  5.      ónkrajnost  tudi ónkrájnost -i ž (ọ̑; ọ̑-ȃ) knjiž., redko onstranstvo: življenje v onkrajnosti ♪
  6.      onodôben  -bna -o prid. (ó ō) knjiž. takraten: iz knjige spoznamo mišljenje in življenje onodobnih ljudi; onodobno slikarstvo ♪
  7.      ónostránost  -i ž (ọ̑-ā) redko onstranstvo: življenje v onostranosti ♪
  8.      ónostránski  -a -o prid. (ọ̑-á) onstranski: verjeti v onostransko življenje ♪
  9.      ónostránstvo  -a s (ọ̑-ā) onstranstvo: obljubljati srečno življenje v onostranstvu / verjeti v onostranstvo ♪
  10.      ónstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na onstranstvo: onstranski svet / onstransko življenje ♪
  11.      ónstránstvo  -a s (ọ̑-ā) v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti: pojmovanje življenja v onstranstvu / verjeti v onstranstvo ∙ knjiž. oditi v onstranstvo umreti ♪
  12.      óntogenéza  -e ž (ọ̑-ẹ̑) biol. spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti, osebni razvoj organizma: ontogeneza in evolucija ♪
  13.      oolít  -a m (ȋ) petr. kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih med seboj z vezivom ♪
  14.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  15.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  16.      opáriti  -im dov. (á ȃ) 1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju; opariti se po roki; opariti se z juho, kropom, oljem 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje ● star. opariti kruh popariti opárjen -a -o: oparjena roka; od slane oparjene šipkove jagode ♪
  17.      opásnost  -i ž (á) zastar. nevarnost: preti mu opasnost / njegovo življenje je v opasnosti ♪
  18.      opazíti  in opáziti -im dov. (ȋ á ȃ) 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi // zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala // zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen ♪
  19.      opázka  -e ž (ȃ) 1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa: opazka leti, meri nanj; ta opazka je bila namenjena prav vam; njena opazka je zadela v živo; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije; na vse opazke tovarišev se je samo smejal; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka 2. knjiž. opomba: uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka ● zastar. svojih opazk ni pripovedovala drugim opažanj, vtisov ♪
  20.      opazoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja; opazovalec narave, življenja; slika je pritegnila pozornost opazovalcev; s stališča opazovalca je predmet na levi strani; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec 2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek ♪
  21.      opazoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od opazovalec: skrita opazovalka prizora / Jugoslavija se je udeležila konference kot opazovalka brez pravice posegati v njen potek / država opazovalka ♪
  22.      opáž  tudi opàž -áža m (ȃ; ȁ á) 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku; zavarovati cevi z opažem; lesen opaž; opaž iz slame; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta; premični opaž ♪
  23.      opážen  -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opaž: pripraviti opažne deske, plošče / opažni oder oder, ki nosi opaž in nestrjeni beton; opažni okvir ♪
  24.      opečênec  -nca m (é) 1. kdor se je opekel: zdravljenje opečencev 2. gastr. na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje: postregla mu je s čajem in opečencem, namazanim z maslom ♪
  25.      opêči  opêčem dov., tudi opekó; opêci opecíte; opékel opêkla (é) 1. narediti, da je kaj na površini pečeno: meso opečemo, da dobi lepo skorjico; opeči papriko na štedilnikovi plošči; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine 2. nekoliko speči: meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo 3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino: po nesreči je opekla otroka; opeči s kropom, razbeljenim železom; brezoseb. mater je tako opeklo, da je umrla za ranami; opeči se z likalnikom; opeči si prste / koprive so jo opekle; sonce ga je opeklo ∙ pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh 4. star. speči: za gostijo je opekel teleta opéči se pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: pusti to stvar, da se ne opečeš; opeči se pri kupčiji; že več se jih je opeklo pri njej opečèn -êna -o: opečen hrbet; biti opečen po rokah; opečene kruhove rezine; lepo opečena teletina ♪

   9.727 9.752 9.777 9.802 9.827 9.852 9.877 9.902 9.927 9.952  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA