Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (9.252-9.276)


  1.      obstáti  -stánem dov. (á ȃ) 1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem 2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki // prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati 3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel // ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo // redko živeti, shajati: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane 4. star. biti, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati 5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo 6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil ● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega ♪
  2.      obstáti 1 -stojím dov., obstój obstójte; obstál; nam. obstàt in obstát (á í) 1. ostati v stoječem položaju: povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal; postavi se k steni in obstoj; otroci so vstali in mirno obstali; obstati kot prikovan 2. prenehati hoditi, se premikati: naredi nekaj korakov, pa spet obstoji; obstati pred vrati / toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo postal // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna je obstala 3. redko ustaviti se, obstati: črpalka, ura obstoji / zaradi okvare je avtomobil obstal ♪
  3.      obstáviti  -im dov. (á ȃ) star. obdati: obstaviti oder z rožami obstávljen -a -o: z ograjo obstavljena hiša ♪
  4.      obstòj  -ôja m (ȍ ó) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj ∙ vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel ♪
  5.      obstojèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo ♦ jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati ♪
  6.      obstójnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost obstojnega: a) obstojnost barv / obstojnost proti vlagi, vročini odpornost / kemična obstojnost spojine b) s hlajenjem povečamo obstojnost mesa; pasterizirano mleko ima večjo obstojnost / obstojnost blaga iz sintetičnih vlaken trpežnost ♪
  7.      obstójnost  in obstôjnost -i ž (ọ́; ó) knjiž. obstoj, obstajanje, bivanje: ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti; sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda ♪
  8.      obstrelíti  -ím dov., obstréli in obstrêli; obstrélil (ȋ í) s strelom raniti: obstreliti žival; nevarno se je obstrelil obstreljèn -êna -o: bil je obstreljen v nogo; slediti obstreljeno divjad ♪
  9.      obsúti  -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila ● star. rdečica ga je obsula zardel je obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci ♪
  10.      obsvetlíti  -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ȋ í) narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanje obsvetljèn -êna -o: kipi so obsvetljeni z reflektorji ♪
  11.      obtéžba  -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog; obtežba ladje, žerjava; dodatna enakomerna obtežba 2. teh. obremenitev: te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja ♪
  12.      obtežílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obtežitev: obtežilni kamen; obtežilna vreča, napolnjena s peskom ♦ jur. obtežilni dokaz obremenilni dokaz; obtežilne okoliščine obteževalne okoliščine ♪
  13.      obtežílo  -a s (í) predmet, snov za obtežitev: podstavek je napolnjen z obtežilom; obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma obtežilnik ♪
  14.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  15.      obtoževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
  16.      obtožítelj  -a m (ȋ) obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj ♪
  17.      obtrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev ♪
  18.      obudítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot ♪
  19.      obudíti  -ím dov., obúdil; obujèn (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje 2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov ♦ rel. obuditi kesanje 3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo ♪
  20.      obúp  -a m (ȗ) močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa // nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje ● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo ♪
  21.      obupávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju ♪
  22.      obúpen  -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ) 1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna // ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina // zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo 3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje // grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna 4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz obúpno prisl.: obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno ♪
  23.      obúpnost  -i ž (ū) zastar. obup, obupanost: loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen zelo ♪
  24.      obútal  -i [au̯] ž (ú) zastar. obuvalo: na sebi je imel oguljeno obleko in raztrgano obutal ♪
  25.      obútev  -tve ž (ȗ) izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev // redko obuvalo: sezul je mokro obutev ● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gume ◊ obrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev ♪

   9.127 9.152 9.177 9.202 9.227 9.252 9.277 9.302 9.327 9.352  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA