Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (9.227-9.251)


  1.      obŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na obrt: a) obrtna dejavnost; obrtna storitev / obrtna delavnica; obrtna zadruga; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek davek od obrtne dejavnosti; poljud. obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti b) obrtni del filmske umetnosti; obvladati obrtno stran pisanja ◊ šol. obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola obŕtno prisl.: obrtno se ukvarjati z mizarstvom ♪
  2.      obrús  -a m (ȗ) 1. glagolnik od obrusiti: slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode 2. obrušena površina: obrusi kristalov ♦ alp. ledeniški obrus zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik ♪
  3.      obrúsek  -ska m (ȗ) nav. mn., teh. kar odpade pri brušenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta; kovinski, lesni obruski ♦ metal., min. z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom ♪
  4.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  5.      obsadíti  -ím dov., obsádil (ȋ í) 1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom 2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto obsajèn -êna -o: park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta ♪
  6.      obscén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. nespodoben, opolzek: obsceno govorjenje, pisanje obscéno prisl.: obsceno govoriti ♪
  7.      obséči  -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor // prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva obséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe ♪
  8.      obsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali // zastar. oblegati: dolgo so obsedali mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda ♪
  9.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪
  10.      obsésti  -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑) 1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo // zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel obséden -a -o: obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto ♪
  11.      obseválnica  -e ž (ȃ) prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje: poliklinika ima zdaj novo obsevalnico / za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne obsevalnice ♪
  12.      obsévati  -am nedov. (ẹ́) 1. izpostaviti del, dele telesa delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve: obsevati z višinskim soncem ♦ med. obsevati metastaze 2. obdajati s svetlobo: mesec obseva cesto; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor osvetljuje; pren., ekspr. nasmeh je obseval njen obraz ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je obsévan -a -o: bil je obsevan ♪
  13.      obséven  -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na obsevanje: obsevno zdravljenje ♦ med. obsevna doza ♪
  14.      obsípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili 4. redko osipati: obsipati koruzo, krompir 5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz obsípan -a -o: knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok ♪
  15.      obsipávati  -am nedov. (ȃ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili ● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf ♪
  16.      obskuránt  -a m (ā á) knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak: boriti se z reakcionarji in obskuranti ♪
  17.      obskurantízem  -zma m (ȋ) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: boriti se proti obskurantizmu ♪
  18.      obskurántski  -a -o prid. (ā) knjiž. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskurantski politik ♪
  19.      obskurántstvo  -a s (ā) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: ni maral njihovega obskurantstva ♪
  20.      obskúren  -rna -o prid. (ȗ) knjiž. 1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskuren človek, politik 2. nepomemben, zakoten: objaviti članek v obskurnem časopisu ♪
  21.      obsmŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž., redko 1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo 2. nekrolog: napisati obsmrtnico ◊ etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču ♪
  22.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪
  23.      obsójati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati 2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko obsojajóč -a -e: obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal obsójan -a -o: krivično obsojan človek ♪
  24.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  25.      obstánek  -nka m (ȃ) 1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek ♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo 2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka ∙ ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv 3. redko obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek ♪

   9.102 9.127 9.152 9.177 9.202 9.227 9.252 9.277 9.302 9.327  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA