Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (5.551-5.575)


  1.      izvréči  -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže izvréči se tudi zvréči se 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči ♪
  2.      izvrševáti  -újem nedov. (á ȗ) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast ♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov izvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge ♪
  3.      izvršíti  -ím dov., izvŕšil (ȋ í) 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku ∙ postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene ♪
  4.      izvŕtati  -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob // z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo // z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom izvŕtan tudi zvŕtan -a -o: stebri so od polžev ogrizeni in izvrtani; izvrtana luknja ♪
  5.      izvŕtek  -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki ◊ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta ♪
  6.      izvrtína  -e ž (í) 1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / žarg., avt. izvrtina valja premer 2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine ♪
  7.      izvŕžek  -žka m (ȓ) 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa ∙ redko med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki 2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe // nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati ♪
  8.      izvŕženec  -nca m (ȓ) ekspr. človek, ki ga kaka skupnost izloči: družbeni izvrženec; brezdomci in izvrženci // slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to je izrodek in izvrženec ♪
  9.      izvŕženka  -e ž (ȓ) slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: družiti se z izvrženkami ♪
  10.      izvŕženost  -i ž (ȓ) ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre ♪
  11.      izza  predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja za čim: luna vzhaja izza gore; vstati izza mize; voz pripelje izza ovinka / izza ograje se zasliši krik // knjiž., redko za izražanje položaja za čim; za: skrivati se izza vogla 2. raba peša za izražanje časovnega izhodišča v preteklosti; iz: znamenje izza turških časov; poznava se izza šolskih let / star. izza mlada iz zamlada; izza očetove smrti ni bil več doma od očetove smrti ∙ Tavčarjev roman Izza kongresa iz časov kongresa ♪
  12.      izziválka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od izzivalec: dvoboj med svetovno prvakinjo in njeno izzivalko / domišljava izzivalka ♪
  13.      izziválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost izzivalnega človeka: fantova izzivalnost ga skrbi; bil je znan zaradi svoje drznosti in izzivalnosti / ob njegovi izzivalnosti ne more ostati miren / ekspr. izzivalnost njene obleke ♪
  14.      izzívati  -am nedov. (í) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor ∙ ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti ♪
  15.      izzoréti  -ím dov., izzôrel in izzorèl in izzorél (ẹ́ í) knjiž., redko dozoreti, razviti se: fant je izzorel v moža / v trpljenju je izzorelo njeno junaštvo ♪
  16.      izzračeválen  -lna -o prid. (ȃ) teh. namenjen za izzračevanje: izzračevalni filter; izzračevalna cev ♪
  17.      izzváti  -zôvem dov., izzvál (á ó) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep // povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje vzbuditi ◊ jur. izzvati prstne odtise napraviti jih vidne izzván -a -o: smeh je bil izzvan; izzvana izjava ♦ med. izzvani splav splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom ♪
  18.      izzvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav 2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon ∙ publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha ♪
  19.      izzvenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja ♪
  20.      izžarévati  -am nedov. (ẹ́) 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino // publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja // kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico izžarevajóč -a -e: toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba ♪
  21.      izžaríti  -ím dov., izžáril; izžárjen in izžarjèn (ȋ í) 1. metal. segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: izžariti jeklo 2. redko razžariti: izžariti iglo nad plamenom ♪
  22.      izžgáti  -žgèm dov., izžgál (á ȅ) 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan ♪
  23.      izžígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s sežiganjem, ognjem uničevati: trebiti in izžigati grmovje // knjiž. z vročino uničevati: poletno sonce izžiga travo / ekspr. naša telesa so izžigali ostri vetrovi 2. delati, oblikovati z žarečim predmetom: izžigati drevake 3. med. uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžigati bradavice, rane ♪
  24.      izžít  -a -o prid. (ȋ) knjiž. izčrpan, oslabel, zlasti zaradi nerednega, razuzdanega življenja: izžit človek; bila je že nekoliko izžita, nič več mlada; izžit od veseljačenja / njen obraz je bil starikav in izžit ♪
  25.      izživéti  -ím dov., izžível (ẹ́ í) 1. knjiž. v življenju uresničiti: otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom on ni izživel vsega življenja; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti 2. knjiž. pokazati, izraziti: ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar izživéti se 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: izživeti se v mladosti; umetniško se izživeti / ljubezensko, spolno se izživeti ∙ mislila sta, da se bosta na dekletu izživela zadovoljila spolno slo; izživeli so se nad ujetniki v dejanju pokazali svojo jezo, surovost 2. knjiž. izčrpati se, oslabeti: njegova literarna dejavnost se je že izživela izživèl in izživél -éla -o star.: bledikasti, izživeli obrazi izživét -a -o: izživet človek; izživeta mladost izžívljen -a -o: nepravilno izživljen pesnikov talent ♪

   5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA