Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (5.051-5.075)


  1.      inkvizícija  -e ž (í) 1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo; krute metode inkvizicije; žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva ♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka katoliške cerkve 2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija ♪
  2.      inokulácija  -e ž (á) glagolnik od inokulirati: izvesti inokulacijo bolezenskih mikrobov na poskusnih živalih / inokulacija proti kozam cepljenje ♪
  3.      inscenácija  -e ž (á) 1. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu; scena: narediti inscenacijo; inscenacija prvega dejanja / gledališka inscenacija / ukvarjati se z inscenacijo s scenografijo / uprizoriti dramo v režiji domačega avtorja in v inscenaciji gosta / nova inscenacija opere je poudarila predvsem prikaz človekove duševnosti uprizoritev, izvedba 2. nav. slabš. izvedba, realizacija naprej pripravljenega javnega dogodka, uprizoritev: inscenacija demonstracij, procesa ♪
  4.      inscenátor  -ja m (ȃ) 1. gled. kdor se (poklicno) ukvarja s scenografijo; scenograf: inscenator je skušal vzbuditi iluzijo absolutnega prostora; režiser in inscenator 2. nav. slabš. kdor izvede, realizira naprej pripravljen javen dogodek, uprizoritelj: inscenatorji procesa, udara ♪
  5.      inscenírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. gled. narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu: delo je insceniral znani arhitekt / opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi uprizorili, izvedli 2. nav. slabš. izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti: inscenirati demonstracije, incident, proces insceníran -a -o: insceniran napad na poslaništvo; domiselno inscenirana predstava ♪
  6.      insektárij  -a m (á) zaboj, posoda za gojenje žuželk, mrčesa: gosenica, metulj v insektariju; akvarij in insektarij ♪
  7.      insêrt  -a m (ȇ) knjiž. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek: baletni inserti predstavo zelo poživljajo; glasbeni, pevski insert; v romanu je nekaj folklornih insertov ◊ film. filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo; zgod. dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini ♪
  8.      insinuácija  -e ž (á) knjiž. namigovanje, podtikanje: take insinuacije je treba odločno zavrniti; na insinuacijo v članku ni reagiral; njegovo enostransko navajanje dejstev se spreminja v nedovoljeno insinuacijo ♪
  9.      instánca  -e ž (ȃ) 1. javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji: to načelo prodira v vse instance upravljanja; obrniti, pritožiti se na višjo instanco; pren. za otroke je bila mati najvišja instanca // organ, pristojen za izvedbo, rešitev česa sploh: za to odgovarjajo posamezne druge instance; pren. etične, estetske, moralne instance 2. jur. vsako od treh sodišč z določeno pristojnostjo odločanja v isti pravni zadevi, stopnja: v upravnem postopku ni tretje instance; druga pritožbena instanca / sodišče prve instance ∙ redko oceniti produktivnost dela v zadnji instanci fazi, razvojni stopnji 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v zadnji instanci poudarja trditev: vse tisto, kar v zadnji instanci usmerja voljo ljudi; socialne in gospodarske sile — v zadnji instanci — vodijo ta razvoj ♪
  10.      instánt  prid. neskl. (ȃ) gastr. pripravljen, narejen brez (dolgega) kuhanja: instant kava, polenta; te jedi so instant ♪
  11.      instínkt  -a m (ȋ) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt ♪
  12.      instinktíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na instinkt, nagonski: čutiti instinktiven odpor do česa; ta gib je pri njem že instinktiven; z instinktivno kretnjo si je popravila lase; instinktivna reakcija; instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralec instinktívno prisl.: instinktivno čutiti, dojemati; instinktivno je zakričala ♪
  13.      institúcija  tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva 2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija delavskega samoupravljanja ◊ jur. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija ♪
  14.      institucionalizírati  -am tudi inštitucionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko: takrat so institucionalizirali izobraževanje / institucionalizirati delavsko upravljanje institucionalizíran tudi inštitucionalizíran -a -o: institucionalizirana skupnost; institucionalizirana merila ♪
  15.      instrumènt  -ênta m (ȅ é) publ. v posebni obliki sestavljen in potrjen zapis o dogodku pravne narave, zlasti v mednarodnih odnosih; listina: izmenjati ratifikacijske instrumente sporazuma ♪
  16.      instrumènt  in inštrumènt -ênta m (ȅ é) 1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu: kontrolirati instrumente; pripraviti instrumente za operacijo; uporabljati moderne instrumente; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti; kirurški, meteorološki, optični instrumenti 2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo: igrati (na) instrument; uglaševati instrumente / glasbeni instrument; godalni instrument godalo; pren., knjiž. jezik je bil Cankarju čudežen instrument 3. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo, pripomoček: zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente // predpis, ukrep: preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti; instrumenti delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž. važni kulturni instrumenti faktorji, dejavniki ◊ elektr. elektrodinamični instrument ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu; muz. električni instrumenti ♪
  17.      instrumentárij  in inštrumentárij -a m (á) 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi ♪
  18.      instrumentárka  in inštrumentárka -e ž (á) strokovno usposobljena pomočnica, ki pripravlja in podaja zdravniku instrumente: delati na kirurškem oddelku kot instrumentarka / zobna instrumentarka ♪
  19.      instrumênten  in inštrumênten -tna -o prid. (ē) namenjen za instrumente, orodje: instrumentna mizica ♦ teh. instrumentna plošča plošča s pregledno vgrajenimi instrumenti za nadzorovanje delovanja stroja ♪
  20.      ínsula  tudi ínzula -e [-nz-] ž (ȋ) arheol. strnjena skupina stavb: pri izkopavanju so odkrili temelje treh insul ♪
  21.      inštitút  tudi institút -a m (ȗ) navadno s prilastkom 1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za zgodovino delavskega gibanja / Inštitut za slovenski jezik SAZU // prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu 2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino // zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni 3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta ♪
  22.      intákten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. nedotaknjen, nepoškodovan: pohištvo je popolnoma intaktno / ona je intaktna nedolžna ♪
  23.      integrácija  -e ž (á) povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje: težiti k integraciji; nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov; integracija evropskih držav v bloke / gospodarska integracija; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih / odločiti se za integracijo podjetij; integracija samostojnih obratov s tovarno združitev, spojitev ∙ publ. integracija priseljencev v družbeno življenje vključevanje ♦ ekon. horizontalna integracija integracija podjetij na isti proizvodni stopnji; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; psih. integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto ♪
  24.      integrál  -a m (ȃ) 1. mat. funkcija, dobljena z integriranjem: računati integral; integral funkcije; meja integrala; znak integrala / določeni integral z določenima mejama; nedoločeni integral s spremenljivo zgornjo mejo 2. knjiž., redko celota, skupnost: portretno slikarstvo je z integralom vseh portretov dalo jasno podobo dobe ♪
  25.      integrálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu; cel, celoten: poznamo le odlomke dela, integralni tekst ni znan; integralna narodna kultura / publ. za to še nimamo integralnega kriterija enotnega, skupnega / knjiž. integralna osebnost skladna, harmonična 2. v zvezi integralni del del, potreben za obstoj ali popolnost česa, sestavni del: izobraževalne in raziskovalne ustanove so pomemben integralni del družbene kulture; kolonije so postale takrat integralni del državnega ozemlja ◊ ekon. integralna franšiza pogodbeno določeni znesek, do katerega zavarovalnica škode ne poravna, nad tem zneskom pa jo poravna v celoti; mat. integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; integralna enačba enačba, v kateri nastopajo integrali funkcije integrálno prisl.: integralno vključevati, vraščati ♪

   4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076 5.101 5.126 5.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA