Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (3.726-3.750)


  1.      dvorána  -e ž (ȃ) večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička; nastopili smo v zelo akustični dvorani; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice // večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana; šolska dvorana; tovarniška dvorana ♪
  2.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  3.      dvoríšče  -a s (í) prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče ♦ arhit. arkadno dvorišče ♪
  4.      dvóriti  -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi ♪
  5.      dvorljívost  -i ž (í) lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu ♪
  6.      dvóróžnik  -a m (ọ̑-ọ̑) redko dvorogeljnik: klobuk dvorožnik je imel potisnjen čisto na ušesa ♪
  7.      dvórski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorski vrt; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica ♪
  8.      dvósmíselnost  -i [sǝl] ž (ọ̑-ȋ) dvoumnost: zoprna ji je bila dvosmiselnost njegovega govorjenja / dvosmiselnost povedanega ♪
  9.      dvóstópen  -pna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. nanašajoč se na dvostop: dvostopna kolona vojakov 2. dvostopenjski: dvostopni razvoj ♦ jur. dvostopno sojenje; strojn. dvostopni menjalnik ♪
  10.      dvóstôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ọ̑-ō) ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj ◊ jur. dvostopenjske volitve posredne volitve; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim ♪
  11.      dvóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba ♪
  12.      dvótarífen  -fna -o prid. (ọ̑-ȋ) navadno v zvezi dvotarifni števec števec, ki meri porabljeno električno energijo ločeno glede na dve različni tarifi ♪
  13.      dvótédenski  -a -o [dǝn] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust; dvotedensko bivanje 2. star dva tedna: dvotedenski dojenček ♪
  14.      dvótíren  -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
  15.      dvótráčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov ♪
  16.      dvóústničnik  -a m (ọ̑-ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen z obema ustnicama ♪
  17.      dvóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana ♪
  18.      dvóznáčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) zastar. 1. dvopomenski: dvoznačne besede 2. dvoumen, dvosmiseln: njegovo dvoznačno govorjenje je vzbujalo sum ♪
  19.      dvožívka  -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
  20.      dvožívkar  -ja m (ȋ) 1. ekspr. kdor ima dva vira preživljanja: ni bil ne pravi kmet ne delavec, pač pa nekaj vmes, dvoživkar 2. slabš. nenačelen, neznačajen človek: niso ga brigala načela, do smrti je ostal dvoživkar ♪
  21.      dvožívkarstvo  -a s (ȋ) slabš. nenačelnost, neznačajnost: boril se je proti slepomišenju in dvoživkarstvu v narodnem življenju ♪
  22.      dvóžlében  -bna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) teh. 1. ki ima dva žleba, dve vdolbini: dvožlebni škripec 2. namenjen za vrezovanje dvojnega žleba: dvožlebni oblič ♪
  23.      džámija  -e ž (á) pri muslimanih stavba, namenjena za verske obrede: verniki so prihajali v džamijo k večerni molitvi; v daljavi smo opazili vitke minarete džamij ♪
  24.      é  medm. (ẹ̄) 1. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: e, ljubček, saj te poznam; e, malo je takih 2. izraža obotavljanje, zadrego: e, da, seveda 3. izraža vprašanje: kriv sem seveda jaz, e? / včasih izgovorjeno skozi nos E? je spet vprašal 4. klic vprežni živini stoj: potegnil je za vajeti in zavpil: e, eha! ♪
  25.      ebulioskóp  tudi ebulioskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) kem. priprava za določanje molekulske mase ali koncentracije raztopljene snovi glede na vrelišče: z ebulioskopom določiti stopnjo alkohola v vinu ♪

   3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751 3.776 3.801 3.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA