Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
jen (351-375)
- míljenje 2 -a s (ȋ) glagolnik od militi2: močno miljenje škoduje; miljenje rok, telesa ♪
- míljenka -e ž (ȋ) ekspr. ljubljenka: imel je svoje miljence in miljenke / očetova miljenka ♪
- mišljênje -a s (é) 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: proces mišljenja je zapleten; napor pri mišljenju; mišljenje in čustvovanje / razvoj mišljenja pri otroku sposobnosti za mišljenje // s prilastkom ta dejavnost, zlasti glede na način, kot ga določa prilastek: ni bil sposoben logičnega, nazornega, teoretičnega mišljenja; knjiž. deduktivno mišljenje je pogosto v pravnih znanostih / dialektično, metafizično mišljenje / matematično, znanstveno mišljenje; politični način mišljenja / pooseb. logično mišljenje take trditve odklanja 2. kar je le glede na védenje, poznavanje koga resnično; mnenje: to je
samo vaše mišljenje, lahko pa da je bilo drugače / publ. on je mišljenja, da je prepozno / po mojem mišljenju je to neuspeh 3. kar izraža pozitiven ali negativen odnos do koga, česa; mnenje: imeti o čem dobro, slabo mišljenje; povedati svoje mišljenje o novi knjigi // kar izraža odnos do česa sploh: glede vzgoje sta različnega mišljenja; upoštevati je treba tudi mišljenje kolektiva 4. miselnost: birokratsko mišljenje; tam se je navzel nemškega mišljenja / analiza srednjeveškega mišljenja / razvoj marksističnega mišljenja / demokratično, revolucionarno mišljenje ● nima samostojnega mišljenja ne presoja, ne ravna samostojno; svoboda mišljenja svoboda
prepričanja in izražanja ◊ filoz. diskurzivno mišljenje; ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; psih. praktično, verbalno mišljenje; psiht. disociirano mišljenje ♪
- mišljênjski -a -o prid. (ē) knjiž. nanašajoč se na mišljenje: mišljenjski zakoni; mišljenjske teorije / med tekstoma je časovna in mišljenjska razlika ♪
- mnogobrójen -jna -o prid. (ọ̑) zastar. številen, mnog: v sijaju mnogobrojnih luči / zbrala se je mnogobrojna družba ♪
- morálnovzgójen -jna -o prid. (ȃ-ọ̑) nanašajoč se na moralno vzgojo: moralnovzgojna načela / moralnovzgojno delovanje ♪
- morjênje -a s (é) glagolnik od moriti: morjenje v vojni / morjenje ne more dolgo trajati; nastopati zoper morjenje / morjenje čebel ♪
- motovíljenje -a s (ȋ) glagolnik od motoviliti: nič motoviljenj, samo dejstva / z motoviljenjem je vstopil v sobo obotavljaje se ♪
- mrcvárjenje -a s (á) glagolnik od mrcvariti: mrcvarjenje v ječah / mrcvarjenje citatov; mrcvarjenje jezika ♪
- mrtvorojèn tudi mrtvorôjen -êna -o prid. (ȅ é; ó é) ki se rodi mrtev: mrtvorojen otrok; pren. mrtvorojene ideje; sam.: število mrtvorojenih ♪
- mrtvorojênec -nca m (é) mrtvorojen otrok: povečanje števila mrtvorojencev zaradi atomskih poskusov ♪
- muhárjenje -a s (á) glagolnik od muhariti: muharjenje in črvarjenje ♪
- mujênje -a s (é) glagolnik od muditi: to lahko najdeš brez mujenja / dolgo mujenje med njimi je vplivalo nanj ♪
- múljenje 1 -a s (ū) glagolnik od muliti: muljenje trave / muljenje plevela ♦ agr. čas muljenja čas, ko žival na paši muli travo ♪
- múljenje 2 -a s (ū) ekspr. kujanje, zamera: naveličal se je njenega vpitja in muljenja ♪
- nabójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naboj: nabojni tulec / nabojna vrtina vrtina, v katero se vloži eksplozivni naboj ♪
- nabréknjenje -a s (ẹ̑) glagolnik od nabrekniti: nabreknjenje organa, tkiva ♪
- nadáhnjenost -i ž (á) lastnost, značilnost nadahnjenega: rdeča nadahnjenost cvetov / knjiž. lirska nadahnjenost romana ♪
- nadárjen -a -o prid. (ȃ) sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec; on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen; nenavadno nadarjen; nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti ∙ ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje ♪
- nadárjenec -nca m (ȃ) knjiž., ekspr. nadarjen človek: hiter napredek nadarjencev; nadarjenec za glasbo ♪
- nadárjenost -i ž (ȃ) sposobnost hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: kazati nadarjenost; glasbena, tehnična nadarjenost; nadpovprečna nadarjenost; nadarjenost za šah ♪
- nadrejênost -i ž (é) lastnost, stanje nadrejenega človeka: tovariševa nadrejenost mu je jemala voljo do dela / težko je prenašal njeno nadrejenost v službi ♪
- nafrfúljenka -e ž (ȗ) ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče oblečena, počesana ženska: v avtobus je vstopila mlada nafrfuljenka ♪
- nafrfúljenost -i ž (ȗ) ekspr. značilnost človeka, ki je opazno, pozornost vzbujajoče oblečen, počesan: zelo ga je motila njena nafrfuljenost / nafrfuljenost pričeske ♪
- nágnjenje -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam ♪
226 251 276 301 326 351 376 401 426 451