Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (17.952-17.976)


  1.      vzíti 1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í) 1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je ♦ astr. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje 2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo // nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna ● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni vzšèl vzšlà vzšlò knjiž.: vzšla luna vzíšel -šla -o zastar. vzšel: vzišlo sonce ♪
  2.      vzkalíti  -ím dov., vzkálil (ȋ í) 1. pognati kal(i): fižol je že vzkalil / to seme hitro vzkali 2. s kaljenjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzkalile cvetlice; pren., knjiž. ta umetnost je vzkalila iz domačih tal 3. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem je vzkalil dvom / v mladi ženi je vzkalilo življenje mlada žena je zanosila vzkaljèn -êna -o: vzkaljen ječmen ♪
  3.      vzklíc  -a m (ȋ) zastar. klic, vzklik: slišati vzklice / živini namenjen vzklic ♪
  4.      vzklík  -a m (ȋ) glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: slišati vzklike; nerazumljivi, pridušeni vzkliki; vzkliki množice; vzkliki navdušenja, začudenja; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi ♪
  5.      vzklíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla; vzklikati hura, naprej; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda vzklikajóč -a -e: odhajati, vzklikajoč od veselja; vzklikajoča množica ♪
  6.      vzklíkniti  -em dov. (í ȋ) glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne ♪
  7.      vzklíti  vzklíjem dov. (í) 1. pognati kal(i); vzkaliti: koruza je že vzklila / to seme hitro vzklije 2. s klitjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzklile cvetlice, trava 3. knjiž. nastati, pojaviti se: na licih ji vzklije rdečica / v njem vzklije ljubezen / novo življenje vzklije; iz tega vzklije zlo / iz teme vzklije svetloba se pokaže, zasveti vzklíl -a -o: vzklilo seme ♪
  8.      vzkloníti  vzklónim dov. (ȋ ọ́) zastar. vzravnati: vzkloniti upognjen hrbet ♪
  9.      vzkoprnéti  -ím dov., tudi vzkoprnì (ẹ́ í) 1. ekspr. začutiti, dobiti zelo močno željo po čem: vzkoprneti po sreči // zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja 2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel ♪
  10.      vzlékniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. zlekniti se: vzlekniti se na travo, v naslanjač vzléknjen -a -o: biti vzleknjen v naslanjaču ♪
  11.      vzlèt  vzléta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vzleteti: vzlet jate; prvi vzlet mladičev / navpični vzlet helikopterja; vzlet in pristanek / dovoliti letalu vzlet; med vzletom so potniki pripeti 2. knjiž., ekspr. hiter dvig, odmik v višje področje življenja, mišljenja: pesniški, znanstveni vzlet; vzleti duha ♪
  12.      vzléten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na vzlet: vzletno mesto / vzletna ploščad letalonosilke; vzletna steza urejen pas zemljišča za vzletanje letal / vzletna hitrost, moč ♪
  13.      vzljubíti  in vzljúbiti -im dov. (ȋ ū) začeti ljubiti: vzljubiti dekle; prvič vzljubiti / vzljubiti učence; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo vzljubíti se in vzljúbiti se redko, s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom zahoteti se: vzljubilo se mu je klepetati / vzljubilo se mu je vina vzljúbljen -a -o: vzljubljeno delo ♪
  14.      vzmàh  vzmáha m (ȁ á) star. 1. mah, zamah navzgor: vzmah z roko, veslom / ptica se je dvignila z enakomernimi vzmahi 2. razmah, polet: um, željen vzmaha / čustven vzmah pripovedi ♪
  15.      vzmèt  vzméta m (ȅ ẹ́) zastar. vzmet ž: vzmet je ublažil sunek / navit, zlomljen vzmet ♪
  16.      vznák  prisl. (ȃ) izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem: leči, pasti, zvrniti se vznak; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg // na hrbtu: ležati na strani ali vznak ♪
  17.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
  18.      vznejevóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevolji vznejevóljiti se postati nejevoljen: vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe / vznejevoljiti se nad kom / obraz se mu vznejevolji / tako se ne dela, se je vznejevoljil vznejevóljen -a -o: vrniti se vznejevoljen; prisl.: vznejevoljeno odgovoriti ♪
  19.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  20.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  21.      vznesèn  -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti ♪
  22.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen ♪
  23.      vzníkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati na površje, pojavljati se na površju: pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino 2. knjiž. postajati viden, opazen: iz megle vznikajo drevesa, hiše 3. knjiž. nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti: vznikale so nove tovarne; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo // nastajati, pojavljati se iz česa: iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer // nastajati, pojavljati se sploh: učencem med delom vznikajo nova vprašanja; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe prihajajo v zavest vznikajóč -a -e: iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja ♪
  24.      vzníkniti  -em dov. (í ȋ) 1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji // knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo 2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč 3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja // nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila // nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi vzníkel -kla -o: vznikel plevel; iz družbenih razmer vznikla umetnost ♪
  25.      vznòs  vznôsa m (ȍ ó) zastar. 1. prenos navzgor, dvig: vznos težkih bremen z dvigalom ♦ šport. vznos nog dvig iztegnjenih nog 2. vznesenost, zanos: čustvo daje volji vznos / reči z vznosom / pesniški vznos ♪

   17.827 17.852 17.877 17.902 17.927 17.952 17.977 18.002 18.027 18.052  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA