Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (17.752-17.776)


  1.      vráža  -e ž (á) verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže ♪
  2.      vražaríja  -e ž (ȋ) iz vraže izvirajoče, z vražo utemeljeno dejanje: opusti vendar te vražarije ● ekspr. zabavati gledalce s svojimi vražarijami in čarovnijami izredno spretnimi dejanji ♪
  3.      vraževérnost  -i ž (ẹ́) lastnost vraževernega človeka: njegova vraževernost je znana / praznoverna vraževernost // vraževerna misel, vraževerna razlaga česa: mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge vraževernosti ♪
  4.      vrážji  -a -e prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji ● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček ◊ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega ♪
  5.      vrbogójstvo  -a s (ọ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrb: razviti vrbogojstvo ♪
  6.      vréča  -e ž (ẹ́) 1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena, polivinilna vreča; polna, raztrgana vreča; vreča iz jute; padel je na tla kot vreča z iztegnjenim telesom / cementna vreča; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo; petdeset kilogramov težka vreča // vsebina vreče: porabiti deset vreč cementa; kupiti vrečo krompirja, moke 2. kar je po obliki podobno taki pripravi: v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga v prevleko / spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem / kožna vreča organa, žleze ● evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; meče vse v eno, isto vrečo meče vse v en, isti koš; knjiž. kupiti mačka v vreči kupiti mačka v žaklju; ekspr. to stane vreče denarja zelo veliko; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ◊ alp. bivak vreča spalna vreča za bivakiranje; meteor. vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; zool. trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče ♪
  7.      vréčast  -a -o prid. (ẹ́) podoben vreči: vrečast kroj obleke; vrečasta prevleka za odeje; skvačkati vrečasto torbico / vrečasta oblika vréčasto prisl.: vrečasto razširjen organ; vrečasto ukrojena obleka ♪
  8.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  9.      vréčka  -e ž (ẹ́) manjšalnica od vreča: napolniti vrečko s sadjem; jemati bonbone iz vrečke; spraviti živilo v vrečko; papirnata, plastična, platnena vrečka; vrečka z malico / umivalne vrečke; mleko v vrečki / pojesti vrečko bonbonov, kostanjev ● ekspr. bolnik je imel temne vrečke pod očmi nabrekline ◊ zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice ♪
  10.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪
  11.      vredník  -a m (í) bot. rastlina z enostavnimi, črtalastimi ali pernato deljenimi listi in rumenkastimi, škrlatnimi ali belimi cveti v socvetjih, Teucrium: nabirati vrednik / gorski, navadni vrednik ♪
  12.      vrédnost  -i ž (ẹ́) 1. značilnost česa a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti // knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe 5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note ● žarg., teh. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina ◊ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; lingv. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; muz. notna vrednost vrednost trajanja note; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju ♪
  13.      vreščáti  -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš / preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo // zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal vreščé: vrešče čofotati po vodi vreščáje neprav. vrešče: ženske so vreščaje zbežale vreščèč -éča -e 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh ♪
  14.      vretênast  -a -o prid. (é) podoben vretenu: vretenasto telo kita, lastovke / vretenasta oblika ◊ anat. vretenasta mišica mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena; bot. vretenasta razvrstitev listov vretenčasta razvrstitev listov vretênasto prisl.: vretenasto odebeljeno telo ribe ♪
  15.      vretênčast  -a -o prid. (é) 1. podoben vretencu: vretenčasti okraski / vretenčasta oblika 2. sestavljen iz vretenc: vretenčasta hrbtenica ◊ bot. vretenčasta razvrstitev listov razvrstitev listov, pri kateri stojijo listi na steblu v isti višini ♪
  16.      vretêno  -a s (é) 1. priprava ali del stroja v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja: vrteti vreteno; navijati prejo na vreteno; preslica in vreteno; sukati se kot vreteno hitro, urno / vreteno kolovrata / vreteno preje // priprava, na katero se navija nit, vrv, žica: naviti vrv na vreteno / vodnjak na vreteno 2. strojn. palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela: vreteno stiskalnice, stružnice; vreteno pri avtomobilskem dvigalu / lopatasto, vijačno vreteno // palici podoben vrtljiv del naprave, stroja brez navojev za prenašanje vrtilnega gibanja na orodje: brusilno, rezkalno, vrtalno vreteno ◊ agr. stiskalnica z vretenom; bot. vreteno glavna os socvetja; listno vreteno podaljšani listni pecelj pri pernato sestavljenih listih; etn. lončarsko vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto posodo; fot. navijalno vreteno priprava v obliki vrtljivega valja z zobci za navijanje filmskega traku; žel. dvigalka na vreteno ♪
  17.      vréti  vrèm nedov. (ẹ́ ȅ) 1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut // ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta 2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal // ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči 3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba 4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi 5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast // brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila ◊ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč ♪
  18.      vrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz ♦ teh. vrezovati navoje 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom vrezováti se 1. delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo se mu že vrezujejo gube 2. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: veriga se mu je vrezovala v zapestje 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj: besede so se mu vrezovale v zavest ♪
  19.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  20.      vrh  predl., z rodilnikom 1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji ∙ ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo // za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa 2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči 3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata ♪
  21.      vrhhléven  -vna -o prid. (ẹ̑) etn. postavljen, zgrajen vrh hleva: vrhhlevni skedenj; vrhhlevna hiša ♪
  22.      vrhkléten  -tna -o prid. (ẹ̑) etn. postavljen, zgrajen vrh kleti: vrhkletna hiša ♪
  23.      vrhováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., navadno v zvezi z v dosegati vrh, višek: družabno življenje vrhuje v zimskih mesecih ● knjiž. ko je sonce najbolj vrhovalo, ga je zakril oblak ko je bilo sonce najvišje ♪
  24.      vrhúnski  -a -o prid. (ȗ) 1. za katerega je potrebna največja izurjenost, znanje na določenem področju: vrhunski šport; vrhunska medicina / vrhunska tehnologija // ki ustreza najvišjim zahtevam na določenem področju: vrhunski plesalec, športnik, umetnik / vrhunska izurjenost; vrhunska smučarska oprema 2. ki izraža, kaže zelo veliko izurjenost, znanje, sposobnost koga: vrhunski dosežki, uspehi; igralec je pokazal vrhunsko igro / vrhunski izdelki iz zlata; vrhunska dela v literaturi // ekspr. zelo dober, zelo kvaliteten: gledali smo vrhunski nogomet; prireditev je bila vrhunska ♦ agr. vrhunsko vino (z geografskim poreklom) vino iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi // nav. ekspr. zelo visok, zelo velik: vrhunska kakovost / vrhunska obremenitev, storilnost 3. publ. najvišji, vodilni: vrhunski funkcionarji organizacije / vrhunski sestanek sestanek voditeljev držav ♪
  25.      vrínek  -nka m (ȋ) 1. v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine: mnoga mesta v rokopisu so vrinki; objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov ♦ film. montažni vrinki // del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari; domišljijski, razumski vrinki v povesti / govorniški vrinki; pevski vrinki v gledališki predstavi vložki 2. kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega: njegovi vrinki so ga motili ♪

   17.627 17.652 17.677 17.702 17.727 17.752 17.777 17.802 17.827 17.852  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA