Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (17.452-17.476)


  1.      vést 1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti // s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče / ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel / ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej ● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi ◊ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti ♪
  2.      vést 2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče ♪
  3.      vestfálski  -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vestfalski mir mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne ♪
  4.      vêsti  vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi 2. knjiž. omogočati, da kdo a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo vêsti se 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva ● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek ♪
  5.      véstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost vestnega človeka: vsi so poznali njeno vestnost; vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti / strokovna, znanstvena vestnost / v svoji vestnosti že pretiravajo / z veliko vestnostjo paziti na otroka ♪
  6.      vešálo  -a s (á) 1. mn. vislice: obesiti upornike na vešala / obsojen na smrt na vešalih / ekspr. biti zrel za vešala 2. redko obešalo: sneti zajemalko z vešala ◊ grad. ostrešje z vešali ostrešje s strešnim povezjem, pri katerem se obremenitev po sohah prenaša na natezno vez ♪
  7.      véter  -tra m, mn. vetróvi stil. vétri (ẹ̑) zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru // gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter ● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astr. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter ♪
  8.      vétrič  -a m (ẹ̑) manjšalnica od veter: hladen vetrič pihlja z morja; ekspr. vetrič se igra z njenimi lasmi ♪
  9.      vetrílnik  -a m (ȋ) knjiž. 1. ventilator: vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik ♪
  10.      vetríti  -ím nedov., vétri in vêtri (ȋ í) 1. zračiti: vetriti stanovanje 2. s premikanjem povzročati gibanje, premikanje česa v obliki vetra: pahljače so vetrile zrak 3. ekspr. povzročati, da se določeno neprimerno, neurejeno stanje spreminja: napredne ideje so vetrile ozračje ♪
  11.      vétrn  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veter: vetrni sunek / vetrno vreme vetrovno / vetrna stran hriba stran, izpostavljena vetru / vetrni jopič jopič iz goste tkanine, ki dobro ščiti pred vetrom; redko vetrni mlin mlin na veter; knjiž. vetrna šipa vetrobransko steklo ♦ aer. vetrni kanal vetrovnik; strojn. vetrna turbina turbina, ki izkorišča kinetično energijo vetra ♪
  12.      vétrnica  -e ž (ẹ̑) 1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter: vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami // taka naprava za določanje smeri vetra: vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik; vetrnica na strehi 2. krila, lopate te naprave: vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca; vetrnice mlina na veter 3. nav. mn., star. naoknica, oknica: odpreti, zapreti vetrnice; okna z zaprtimi vetrnicami // žaluzija: dvigniti, spustiti vetrnice 4. ekspr., redko nestanoviten, neznačajen človek: ne drži besede, prava vetrnica je 5. bot. nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone: vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica 6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria: na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica; stražna vetrnica ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata 7. mn., nar. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice: zboleti za vetrnicami ◊ geogr. jama, iz katere piha ♪
  13.      vétrnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. vetrolov: soba pri vetrniku 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi ● knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom ◊ muz. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik ♪
  14.      vetrnják  -a m (á) ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: vetrnjak obljube seveda ni izpolnil / ljubezenski, politični vetrnjak ♪
  15.      vetrnjáški  -a -o prid. (á) ekspr. nestanoviten, neznačajen: vetrnjaški človek, fant; zdel se jim je preveč vetrnjaški / ima vetrnjaški značaj // ki izraža, kaže nestanovitnost, neznačajnost: vetrnjaški pogled / vetrnjaška pesem ♪
  16.      vetrogónčič  -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. nestanoviten, neznačajen človek: na vetrogončiča se ni zanesti ♪
  17.      vetrolóvka  -e ž (ọ̑) navt. lijakasto razširjena naprava, pritrjena na prezračevalno cevje: obrniti vetrolovko v smer vožnje ladje ♪
  18.      vetromér  -a m (ẹ̑) meteor. priprava za merjenje hitrosti vetra in določanje njegove smeri: meriti sunke vetra z vetromerom ♪
  19.      vetróven  -vna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na pihanje vetra: vetroven dan; vreme je vetrovno / hodili so po vetrovnih travnikih travnikih, izpostavljenih vetru / vetroven sunek sunek vetra ◊ aer. vetrovni kanal vetrovnik; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra vetróvno prisl.: vetrovno pihati / v povedni rabi jutri bo vetrovno ♪
  20.      véza  -e ž (ẹ̑) žarg. zveza: veza je prekinjena; dobiti vezo po telefonu / potoval bi z vlakom, pa so slabe veze / že dolgo nima več z njo vez stikov / imeti dobre veze; službo je dobil po vezah; veze in poznanstva ● žarg. o tem nima blage veze prav nič ne ve; žarg. odgovarjati mu je brez veze nesmiselno, nepotrebno; žarg. kar tako, brez veze se je prijavil brez resnega namena ♪
  21.      vezáj  -a m (ȃ) grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed: napisati vezaj; vezaja v besedi belo-modro-rdeča zastava ◊ muz. znak v obliki loka, ki povezuje dve ali več not iste višine ♪
  22.      vézati  in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico / vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave 2. delati, da je kaj a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki / vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže // delati, da je kdo dolžen a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah ● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati ◊ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga ∙ vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen ♦ fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati ♦ muz. vezano označba za način izvajanja legato ♪
  23.      vézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna ◊ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; lingv. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti ♪
  24.      vezenína  -e ž (í) okrasni izdelek, navadno na tkanini, narejen z vezenjem: izdelovati vezenino; svilena, zlata vezenina; vzorec vezenine; bluza z vezenino / narodna vezenina; ročna, strojna vezenina; pren. vezenina spominov; pesn. pravljična vezenina trav ♦ obrt. arabska vezenina pri kateri so večje oblike prevezene z zlato mrežico; bela vezenina narejena z belo nitjo na belo tkanino ♪
  25.      vézica  -e ž (ẹ̑) 1. obrt. prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije: prilepiti vezice 2. anat. sluznična guba, ki omejuje gibanje organa: vezica ustnice ♪

   17.327 17.352 17.377 17.402 17.427 17.452 17.477 17.502 17.527 17.552  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA