Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (1.701-1.725)


  1.      življenjeslóvec  -vca m (ọ̑) zastar. biolog: raziskovanja življenjeslovcev ♪
  2.      življenjeslóven  -vna -o prid. (ọ̑) zastar. biološki: življenjeslovni vidiki / življenjeslovna veda ♪
  3.      življenjeslóvje  -a s (ọ̑) zastar. biologija: strokovnjak za življenjeslovje ♪
  4.      življênjski  -a -o prid. (ē) 1. nanašajoč se na življenje: a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost / izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja / življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko ● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila ◊ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva življênjsko 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje ♪
  5.      življênjskost  -i ž (ē) 1. lastnost, značilnost, ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ugajala mu je njena življenjskost; življenjskost pouka; življenjskost rešitve tega problema / življenjskost likov romana / redko s trupla so izginili zadnji znaki življenjskosti življenja, živosti 2. knjiž., ekspr. živahnost, živost: postajali so zaspani in življenjskost je pojemala / mesto ga je pritegovalo s svojo življenjskostjo ♪
  6.      živobójen  -jna -o prid. (ọ̑) zastar. živobarven: živobojni trakovi ♪
  7.      živorojèn  tudi živorôjen -êna -o prid. (ȅ é; ó é) ki se rodi živ: živorojen otrok ♪
  8.      životárjenje  -a s (á) glagolnik od životariti: životarjenje v taborišču / za obdobji dela je prišlo obdobje životarjenja / životarjenje gledališča, podjetja ♪
  9.      žlahtnjênje  -a s (é) glagolnik od žlahtniti: žlahtnjenje koruze / žlahtnjenje duha ♪
  10.      žlébljenje  tudi žlebljênje -a s (ẹ̄; é) glagolnik od žlebiti: žlebljenje desk ♦ papir. žlebljenje kartona, lepenke vtiskovanje plitvih žlebov v karton, lepenko, da se omogoči upognitev, prepognitev, zlasti pri oblikovanju embalaže ♪
  11.      a  vez., knjiž. 1. v protivnem priredju za izražanje a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice ♪
  12.      á  in à medm. (ā; ȁ) 1. izraža začudenje, zavrnitev: a, ti si! a, beži, beži! a, kaj še! 2. izraža ugodje, domislek: sem te, a, sem te opeharil! a ja, že vem! a(aa), to se prileže! 3. izraža vprašanje: si razumel, a? nimaš jezika, a? / včasih izgovorjeno skozi nos A? je spet vprašal ♪
  13.      a...  ali à... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: ahuman, alogičen, amoralnost; asepsa, ateizem ♪
  14.      abc  tudi abecé [prva oblika abecé in abǝcǝ̀] m neskl. (ẹ̑; ǝ̏) 1. zastar. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici; abeceda: učiti se abc 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: to je komaj abc tehnike ♪
  15.      abderít  -a m (ȋ) ekspr. omejen, ozkosrčen človek: smešiti filistre in abderite ♪
  16.      abderítstvo  -a s (ȋ) ekspr. omejenost, ozkosrčnost: v satiri je udaril po abderitstvu svojih nasprotnikov ♪
  17.      abecéda  -e ž (ẹ̑) 1. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici: povedati abecedo na pamet; klicati dijake po abecedi; urediti po abecedi; pouk branja se začne z veliko tiskano abecedo; č je četrta črka slovenske abecede ♦ elektr. Morsova abeceda in Morzejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: toliko politične abecede bi že moral znati; spoznati abecedo medicine ♪
  18.      abecéden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na abecedo: abecedni red, seznam ♦ biblio. abecedni katalog katalog, urejen po abecedi vpisov; lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830 2. ekspr. osnoven, temeljen: menim, da so kritiku te abecedne resnice znane abecédno prisl.: abecedno urejen seznam ♪
  19.      àbiótičen  -čna -o prid. (ȁ-ọ́) biol. ki ne daje pogojev za življenje: abiotično okolje ♪
  20.      ablácija  -e ž (á) 1. geol. odnašanje sipkega zemeljskega materiala z dežjem, odplakovanje: posledice ablacije // geogr. topljenje ledenika: močna ablacija 2. med., v zvezi ablacija mrežnice odstop mrežnice ♪
  21.      ablaktácija  -e ž (á) 1. agr. vstavljanje cepiča žlahtne rastline v divjak tako, da še nekaj časa dobiva hrano od matične rastline: cepljenje oreha z ablaktacijo 2. med. ustavitev, prenehanje dojenja ♪
  22.      abreviatúra  -e ž (ȗ) redko kratica, okrajšava: ne uporabljajte abreviatur, ampak besede izpisujte ♦ biblio. beseda, skrajšana z grafičnim nakazovanjem izpuščenih črk; muz. ustaljen znak za skrajšan notni zapis ♪
  23.      abrúpten  -tna -o prid. (ȗ) knjiž. ki je brez zveze, odtrgan: članek dela vtis, ko da je sestavljen iz abruptnih notic ♪
  24.      abscés  -a m (ẹ̑) med. lokalno omejeno nabiranje gnoja, ognojek: absces na vratu, v možganih ♪
  25.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪

   1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA