Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (15.152-15.176)


  1.      spódnještájerski  -a -o prid. (ọ̑-ȃ) nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji: narodno življenje v spodnještajerskih mestih in trgih ♪
  2.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  3.      spódnjica  -e ž (ọ̑) spodnje krilo: krilo je imela dvignjeno, da se je videla spodnjica; flanelasta, svilena spodnjica; nabrana, poškrobljena spodnjica ♪
  4.      spodóbiti se  -im se nedov. (ọ̄ ọ̑) nav. 3. os. 1. biti v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: tako govorjenje se ne spodobi; mlademu fantu, za mladega fanta se to ne spodobi; odgovoril sem ji, kakor se spodobi, da je videti zdrava / ne spodobi se govoriti o tem; spodobi se, da mu odpišeš 2. zastar., z dajalnikom iti, pripadati: delavcu se spodobi plačilo; dati komu pravice, ki se mu spodobijo ● zastar. zdaj bi se spodobilo govoriti bi bilo treba; ekspr. sicer se pa spodobi, da imam nekaj prihrankov je prav; zastar. razgrajačem se je spodobilo, da so bili pošteno kaznovani zaslužili so; ravnal je, kakor se poštenemu človeku spodobi primerno, prav; kot se spodobi svojo nalogo je opravil, kot se spodobi dobro; to je človek, kot se spodobi pošten, neoporečen; kosilo, kot se spodobi izdatno, obilno ♪
  5.      spodredíti  -ím dov., tudi spodrédi; spodrédil; spodrejèn (ȋ í) star. zrediti: spodrediti prašiča ♪
  6.      spoetizírati  -am dov. (ȋ) knjiž. olepšati, idealizirati: spoetizirati življenje spoetizíran -a -o: spoetizirane osebe v romanu ♪
  7.      spogledljív  -a -o prid. (ȋ í) ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: bila je ljubezniva, ne pa spogledljiva; spogledljivo dekle / spogledljiv pogled, smehljaj; spogledljivo vedenje // ekspr. nenavaden, opazen: ima spogledljivo pričesko / spogledljiva toaletna mizica spogledljívo prisl.: spogledljivo pogledovati ♪
  8.      spogledljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost spogledljivega človeka: moti ga njena spogledljivost; ženska spogledljivost / ekspr. v njegovih pesmih ni nobene spogledljivosti nepristnosti, narejenosti ♪
  9.      spogledovánje  -a s (ȃ) glagolnik od spogledovati se: po njihovem spogledovanju je sklepal, da nekaj ni v redu / ni se zmenil za njeno spogledovanje s fanti / ta slog ni prenesel nobenega spogledovanja z realizmom ♪
  10.      spogledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. večkrat pogledati drug drugega, navadno z določenim namenom: mož in žena se spogledujeta; pomenljivo se spogledovati s kom 2. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: mladi ljudje se radi spogledujejo / pogosto se spogleduje z dekleti / igralec se je spogledoval z občinstvom // ekspr., v zvezi s s, z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: spogledovati se z levičarji; spogledovati se z naprednimi nazori / spogledovati se z mislijo na uspeh ♪
  11.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  12.      spojíšče  -a s (í) mesto, kjer je kaj spojeno: kabelsko spojišče; spojišče cevi ♪
  13.      spojíti  -ím dov., spójil (ȋ í) 1. narediti, da je kaj a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno ● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino ◊ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko ♪
  14.      spôjler  -ja m (ó) avt. ukrivljena plošča, ki se pritrdi na vozilo, da se zmanjša zračni upor: spojler na kabini kamiona // del karoserije dirkalnega avtomobila, ki zmanjšuje zračni upor in zvečuje stabilnost vozila ♪
  15.      spokòj  -ója in -ôja m (ȍ ọ́, ó) knjiž. 1. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je spokoj; spokoj in tihota 2. stanje notranje ubranosti, urejenosti: na dušo mu lega spokoj ♪
  16.      spokojíti  -ím dov., spokójil (ȋ í) knjiž. pomiriti: prijateljeve besede so ga spokojile; na deželi se je spokojil spokojèn -êna -o: po pogovoru je bil spokojen; spokojena duša ♪
  17.      spokójnost  -i ž (ọ̄) knjiž. 1. mirnost: njegova spokojnost vzbuja občudovanje / njen obraz izžareva spokojnost / občutiti v sebi spokojnost / spokojnost dihanja 2. mir, tišina: na pokrajino lega spokojnost ♪
  18.      spokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na spokoritev, pokoro: spokorno dejanje; spokorno življenje / imeti spokornega duha / spokorni pas groba, bodičasta, pasu podobna priprava, ki se nosi na koži iz askeze, za pokoro; spokorni psalmi spokórno prisl.: spokorno živeti ♪
  19.      spokoríti se  -ím se dov., spokóril se (ȋ í) 1. rel. postati boljši z delanjem pokore: grešnik se spokori; spokoriti se za umor; pred smrtjo se je spokoril 2. ekspr. obžalovati storjeno dejanje in se poboljšati: spoznala je svojo napako in se spokorila; vsi pričakujejo, da se spokorim / preveč se je napil, zdaj se mora spokoriti spokoríti knjiž. povzročiti, da kdo postane pokoren: spokoriti upornike / grožnje ga ne bodo spokorile spokorjèn -êna -o: spokorjen grešnik; vrnil se je spokorjen ♪
  20.      spokórniški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spokornike ali spokorništvo: spokorniško dejanje; spokorniško življenje / spokorniška obleka / s spokorniškim obrazom je stopil pred očeta ♪
  21.      spokórništvo  -a s (ọ̑) rel. spokorniško življenje: odločil se je za spokorništvo ♪
  22.      spolírati  -am dov. (ȋ) 1. les. z glajenjem in nanašanjem zaščitnih sredstev narediti površino gladko, bleščečo, z izrazito teksturo: spolirati les / spolirati pohištvo 2. teh. s finim brušenjem, glajenjem narediti površino zelo gladko: spolirati kovino / prelakirati in spolirati avtomobil spolíran -a -o: spolirana površina ♪
  23.      spôlnost  -i ž (ȏ) 1. značilnosti, ravnanje, izhajajoče iz spolnega nagona: spolnost pri razvitih živalih; razvoj spolnosti / ljubezen in spolnost spolni nagon 2. spolna dejavnost, spolno življenje: spolnost je pogojena z nagonom; zunajzakonska spolnost; problemi spolnosti pri mladini / v filmih, leposlovju je veliko spolnosti ♪
  24.      spólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki zaradi gladkosti, vlažnosti a) povzroča pri premikanju nevarnost padca: spolzek kamen, led; zaradi dežja je cesta spolzka; spolzka tla; pren. ta trditev stoji na spolzkih tleh b) uhaja iz prijema: obeljen hlod je spolzek; ribe so spolzke; spolzek kot riba / spolzka koža, sluznica c) povzroča neprijeten občutek: spolzek dotik 2. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: spolzki prizori v filmu; spolzka šala; predstava je bila na več mestih spolzka; spolzko govorjenje spólzko prisl.: spolzko govoriti / v povedni rabi bilo je mokro in spolzko ♪
  25.      spolzéti  -ím [u̯z] dov. (ẹ́ í) 1. počasi se premakniti, steči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje spolzijo po šipi; solze so ji spolzele po licih / snežna plast spolzi po pobočju 2. ekspr. počasi se premakniti a) po gladki površini: čoln spolzi v pristanišče / tiho je spolzela mimo njega b) po površini sploh: sonce je spolzelo v zaton / pogled mu je spolzel z dekletovega obraza do bokov 3. v zvezi spolzeti iz rok, med prsti uiti iz prijema zaradi a) gladkosti, vlažnosti: milo mu je spolzelo iz rok; spolzeti iz rok kot riba b) drobnosti, sipkosti: pesek spolzi med prsti; pren. avtorju je spolzela med prsti hvaležna tema ♪

   15.027 15.052 15.077 15.102 15.127 15.152 15.177 15.202 15.227 15.252  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA