Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jen (13.027-13.051)


  1.      prizanášanje  -a s (ȃ) glagolnik od prizanašati: prizanašanje prestopnikom; kaznoval ga je brez prizanašanja zelo, ostro / prizanašanje z delom / njeno prizanašanje ga je jezilo ♪
  2.      prizanášati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: nikomur ne prizanaša; dolgo so mu prizanašali; otrokom za laž ni prizanašal 2. delati, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: kadar je bilo dosti dela, tudi otrokom niso prizanašali; prizanašati komu s težkim delom, s prehudimi nalogami / prizanašati s kaznijo; ekspr. ni mu prizanašala z očitki veliko mu je očitala / ekspr. prizanašaj svojemu zdravju pazi na svoje zdravje // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: bolezni mu niso prizanašale; trpljenje tudi njemu ni prizanašalo 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: ker je bila bolehna, so ji radi prizanašali; prizanašaj mu, saj vidiš, da ne zmore toliko / prizanašal je njeni slabosti ● ekspr. vojna jim ni prizanašala morali so veliko trpeti zaradi nje; ekspr. zima letos prizanaša je blaga ♪
  3.      prizanesljív  -a -o prid., prizanesljívejši (ȋ í) 1. ki za prestopek, negativno dejanje ne kaznuje rad: prizanesljiv človek; očetovsko prizanesljiv; starši so bili z njim preveč prizanesljivi 2. ki ima razumevajoč, strpen odnos do koga: v takih primerih so ljudje bolj prizanesljivi drug do drugega; po teh življenjskih izkušnjah je postal prizanesljivejši do vsega // ki izraža, kaže tak odnos: prizanesljiv nasmeh; prizanesljive besede; njegova kritika, sodba je prizanesljiva; prizanesljivo ravnanje / prizanesljiv odnos do koga ● ekspr. prizanesljive življenjske okoliščine ugodne; ekspr. prizanesljiva zima blaga prizanesljívo prisl.: prizanesljivo se nasmehniti; prizanesljivo ravnati s kom; odgovoril je zelo prizanesljivo ♪
  4.      prizanêsti  -nêsem dov., prizanésel prizanêsla (é) 1. narediti, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: prosila je zanj, naj mu prizanesejo; tudi tokrat so mu prizanesli; mati rada prizanese 2. narediti, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: nikomur niso prizanesli, vsi so morali težko delati; prizanesti komu s prehudimi skrbmi / ekspr. prizanesi mi s hvalo ne hvali me, z obiskom ne obišči me // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: epidemija jim je prizanesla; lakota tudi njemu ni prizanesla / požari temu področju niso prizanesli so se na njem pojavljali 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: zaljubljena sta, prizanesi jima; neprištevnim je treba prizanesti ● ekspr. mraz je to zimo prizanesel ni bil hud; ekspr. vojna tudi njim ni prizanesla tudi oni so trpeli zaradi nje; ekspr. vreme jim je prizaneslo je bilo zanje ugodno prizanesèn tudi prizanešèn -êna -o: nič nam ni bilo prizaneseno; želijo si, da bi jim bilo za napake prizaneseno; otrokoma je bilo prizaneseno s kaznijo ♪
  5.      prizémlje  tudi prizêmlje -a s (ẹ̑; ȇ) 1. del stavbe, dostopen neposredno z zemljišča pred njim, navadno delno ali v celoti pod nivojem zemeljske površine: stanovati v prizemlju 2. astr. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najmanj oddaljena od Zemlje: tir s prizemljem v veliki višini ♪
  6.      prizidáva  -e ž (ȃ) glagolnik od prizidati: dovoljenje za prizidavo ∙ redko razkazal jim je prizidavo prizidek ♪
  7.      prizív  -a m (ȋ) knjiž. 1. pismeno izraženo nesoglasje s sodbo, sklepom, odločbo z namenom, da se ta spremeni, razveljavi; pritožba: vložiti, zavrniti priziv; neutemeljen priziv ♦ jur. priziv nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču 2. ugovor, nestrinjanje: odgovor ni dopuščal priziva ∙ knjiž. ta resnica velja brez priziva brezpogojno ♪
  8.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  9.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  10.      prizôrček  tudi prizórček -čka m (ȏ; ọ̑) nav. ekspr. manjšalnica od prizor: opisati šaljiv prizorček; prizorček iz družinskega življenja / lutkovni prizorček; zaigrali so jim dva vesela prizorčka iz igrice ♪
  11.      prizoríšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se dogaja gledališko, filmsko delo: osvetliti prizorišče; spremeniti prizorišče s kulisami; igralec pride, stopi na prizorišče; likovna oprema prizorišča / prizorišče drugega dejanja je grajska dvorana / filmsko, lutkovno prizorišče // publ., navadno s prilastkom kraj, prostor, kjer se kaj dogaja sploh: odpeljati se s prizorišča požara; priti na prizorišče spopada / Pomurje je bilo letos spet prizorišče srečanja številnih izseljencev v Pomurju so se spet srečali številni izseljenci; prizorišče romana je Kras roman se dogaja na Krasu ∙ publ. mladi pisatelji so stopili na prizorišče so se začeli pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. oditi, umakniti se s političnega prizorišča ne ukvarjati se več s politiko ♪
  12.      prizvòk  in prizvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. zvok, zven, ki navadno moteče spremlja določen osnovni zvok, zven: odpraviti, slišati prizvok; kovinski, nenavaden prizvok / v prizvoku njegovih besed je čutil užaljenost v glasu, s katerim jih je izgovoril 2. knjiž., navadno s prilastkom dodatna sestavina, značilnost: njegova izreka ima narečen, tuj prizvok; mesten prizvok v govoru in noši / govor z močnim čustvenim prizvokom zelo čustven govor; njegove besede imajo posmehljiv prizvok so nekoliko posmehljive; reči kaj s prizvokom moralne vzvišenosti moralno vzvišeno ∙ dati besedi poseben pomenski prizvok odtenek ♪
  13.      priželéti  -ím dov., prižêlel; priželèn tudi priželjèn (ẹ́ í) star. zaželeti: priželel ji je vse dobro; priželela mu je smrt; tega nikomur ne priželim, je prehudo ♪
  14.      priženíti se  -žénim se dov. (ȋ ẹ́) v zvezi z osebo moškega spola z ženitvijo, poroko priti kam: če ne bo drugače, se pa kam priženi; priženiti se na kmetijo, v mesto priženíti z ženitvijo, poroko priti do česa: priženiti hišo, posestvo; gledal je, da bi več priženil / priženil je otroka z ženo je dobil tudi njenega otroka prižénjen -a -o: k priženjenemu posestvu je dokupil še nekaj njiv ♪
  15.      prižgáti  -žgèm dov., prižgál (á ȅ) 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd // narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči ♦ avt. prižgati meglenke 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo ● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed ♪
  16.      prižigálnik  -a m (ȃ) priprava za prižiganje: doma narejen prižigalnik / prižgati cigareto s prižigalnikom z vžigalnikom ♪
  17.      prižígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je // delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde 2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor ● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati ♪
  18.      prižívnik  -a m (ȋ) knjiž., redko prisklednik: nepovabljeni priživniki ♪
  19.      prížnica  -e ž (ȋ) ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika: govoriti, oznaniti s prižnice; kamnita prižnica / župnik je stopil na prižnico ♦ alp. večji pomol v skalovju ♪
  20.      pro...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja naprej, skozi kaj: prodreti, pronicati, prosevati b) dosege namena z določenim dejanjem: proučiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: prodor, pronicanje, prosojen; prim. pre... ♪
  21.      pró...  predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje naklonjenosti, privrženosti: proameriški, prokomunističen, pronacist ♪
  22.      próamêriški  -a -o prid. (ọ̑-ȇ) ki je, se navdušuje za Ameriko: proameriška stranka / proameriška usmerjenost ♪
  23.      probabilízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk, da je človeško védenje le bolj ali manj verjetno: probabilizem in agnosticizem ◊ rel. nauk, da se je dovoljeno ravnati po resno utemeljenem mnenju, čeprav je nasprotno mnenje bolj verjetno ♪
  24.      problém  -a m (ẹ̑) 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme // s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar ◊ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem ♪
  25.      problematizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. narediti, povzročiti, da postane smisel, utemeljenost česa problem: problematizirati idejo, umetnost; te vrednote so se problematizirale problematizíran -a -o: življenje samo je problematizirano ♪

   12.902 12.927 12.952 12.977 13.002 13.027 13.052 13.077 13.102 13.127  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA