Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jejo (126-150)


  1.      dopítati  -am dov. (ȋ) spitati do konca: dopitati prašiča ♦ čeb. dopitati čebele dati jim jeseni toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo dopítan -a -o: dopitana živina ♪
  2.      doseljeváti se  -újem se nedov. (á ȗ) priseljevati se: v mesto se doseljujejo ljudje s podeželja ♪
  3.      dotiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. približevati se koncu tiskanja: znamke že dotiskujejo 2. dodatno, zraven tiskati: dotiskovati so morali še inicialke ♪
  4.      dovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov dovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje ♪
  5.      dráž  -í ž (ȃ) knjiž. 1. privlačnost, mikavnost: posebno draž dajejo kipu skopo nakazane oblike / kulturnozgodovinske draži mesta / mn.: vabile so ga njene osebne draži; ženske draži 2. redko čutno vznemirjenje: dekle je vzbudilo v njem rahlo draž; ob njegovem obisku je vselej začutila neko draž ♪
  6.      drekobŕbec  -bca m (ȓ) 1. govnač, govnobrbec: drekobrbec se je preril skozi govno; rijejo po blatu kakor drekobrbci 2. nizko neprijeten, zoprn človek: spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec / kot psovka molči, drekobrbec ♪
  7.      dresírati  -am nedov. (ȋ) vaditi, uriti živali v določeni spretnosti: dresirati konje, pse; dresiral je papigo, da bi govorila // ekspr. strogo in mehanično vzgajati z navajanjem k nekritični poslušnosti: vse od rojstva so ga dresirali; učencev niso vzgajali, pač pa dresirali; dresirati vojake ◊ čeb. dresirati čebele s prevaro jih navajati, da obiskujejo tudi cvete, v katerih ne dobijo medičine ali cvetnega prahu; gastr. dresirati dajati jedi lepo obliko, krasiti jo dresíran -a -o: dresiran medved, pes; otrok je bolj dresiran kot vzgojen; predstava dresiranih opic ♪
  8.      dréti 1 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri; pot mu je curkoma drl po obrazu; solze so mu drle po licih ∙ preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega 2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve; vse je drlo na plesišče; otroci so kar drli v cirkus; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj // v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo deróč -a -e tudi derèč -éča -e: hudournik je, deroč s hribov, valil skale s seboj; deroča reka ♪
  9.      drìn  in drín medm. (ȉ; ȋ) posnema glas zvonca, strune: drin, drin, drin, pojejo strune; sam.: drin drin tramvajev ♪
  10.      dŕst  -í ž (ȓ) razmnoževanje z odlaganjem iker in semenčic: ribe potujejo na drst / riba je v drsti ♪
  11.      drstênje  -a s (é) glagolnik od drstiti se: sardele potujejo na drstenje ♪
  12.      drstíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer se ribe drstijo: ribe potujejo na svoja stara drstišča; drstišče jegulj ♪
  13.      drstníca  tudi dŕstnica -e ž (í; ȓ) rib. riba v času drsti: drstnice potujejo na drstišče / osmukati drstnice ♪
  14.      drugáče  prisl. (ȃ) 1. izraža a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način ♪
  15.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪
  16.      drúžbenost  -i ž (ȗ) 1. lastnost, značilnost družbenega: družbenost proizvodnje / fevdalna, razredna, socialistična družbenost 2. filoz. medsebojni odnosi ljudi, ki opredeljujejo bistvo človeka kot družbeno bitje: pravilno pojmovanje družbenosti ♪
  17.      duhovíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. slabš. brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito: profesor je rad duhovičil; duhovičijo in pametujejo o ljubezni; duhoviči z obrabljenimi frazami / znal je prav salonsko duhovičiti 2. redko duhovito govoriti: rad je duhovičil in se šalil / ekspr. pozno v noč sva duhovičila govorila, se pogovarjala ♪
  18.      dúri  -i ž mn. (ū) star. vrata: duri se odprejo, zaškripljejo; pripreti, zakleniti, zaloputniti duri; stati med durmi; kuhinjske, vežne, vrtne duri; na stežaj odprte duri; težke železne duri; pren. sreči ni nikdar duri zapiral ∙ knjiž. lakota trka na duri bo nastopila v najkrajšem času; ekspr. volitve so pred durmi bodo v najbližji prihodnosti, kmalu ♪
  19.      dvigováti  -újem nedov. (á ȗ) dvigati: črpalka dviguje vodo iz vodnjaka / predlagali so kazen za trgovce, ki dvigujejo cene / ob nedeljah dvigujejo pisma na pošti / črn dim se dviguje nad pogoriščem / med grmovjem se dvigujejo posamezni topoli ♪
  20.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  21.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  22.      dvožívka  -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
  23.      ekskurénden  -dna -o prid. (ẹ̑) šol., v zvezi ekskurendna šola, nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole: hodil je učit na ekskurendno šolo ♪
  24.      ekstêren  -rna -o prid. (ȇ) knjiž. ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja, zunanji: eksterni sodelavec / eksterni učenec učenec, ki ne stanuje v internatu svoje šole ♦ šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem ♪
  25.      eléktričen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na elektriko: a) električni aparati, stroji; električni bojler, štedilnik, zvonec; električni motor; električna ključavnica, ura; električna svetilka; električna cestna železnica / električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; električna blazina blazina z električnim gretjem b) stroji na električni pogon; električni vžig; električna razsvetljava; električno ogrevanje, varjenje c) električni generator; električni števec; električni vod; električna napeljava; električno omrežje, stikalo; pog. električna centrala elektrarna č) električni pojavi, učinki; električna iskra / električni tok; električna energija, napetost 2. naelektren: če steklo drgnemo, postane električno ◊ agr. električni pastir žična ograja okoli pašnika, v kateri je električni tok; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu; električni potencial potencial v električnem polju; električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka; električno polje polje, v katerem delujejo električne sile; muz. električni instrumenti instrumenti, pri katerih se toni proizvajajo s pomočjo električnih naprav; strojn. dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; dizel električna vleka; zool. električni skati s hrbtne strani sploščene morske ribe, ki proizvajajo električno napetost, Torpedinidae eléktrično prisl.: električno negativen, pozitiven; električno poganjan, zvarjen; ta prostor je mogoče ogrevati edinole električno; sam.: pog. v službo se vozi z električno s tramvajem ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA