Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
jeder (14) 
- jéder in jêder -dra -o prid. (ẹ́; é) knjiž. 1. čvrst, krepek: jedri boki; jedre prsi / jeder fant; zdrava jedra dekleta / jeder sadež ♦ les. jeder les 2. nazoren, sočen: jeder jezik / jedri izrazi ♪
- konjedêrec in konjedérec -rca m (ȇ; ẹ̑) 1. slabš. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: konjederec je odpeljal konja, da ga zakoplje; konjederci in mesarji; z njim so ravnali kakor konjederci 2. nizko padar, mazač: noben konjederec mu ni mogel več pomagati ♪
- konjedêrka in konjedérka -e ž (ȇ; ẹ̑) ženska oblika od konjederec: oba sta prišla: konjederec in konjederka / v tej bolezni mu ni mogla pomagati nobena konjederka ♪
- konjedêrnica in konjedérnica -e ž (ȇ; ẹ̑) slabš. poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali; konjačija: odpeljati bolnega konja v konjedernico ♪
- jêdro -a s (é) 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina) // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja // najdejavnejša, vodilna
skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi /
tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek ● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno ◊ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od
katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena
ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože ♪
- míkrokózmos -a m (ȋ-ọ̑) knjiž. svet posameznega bitja, stvari, svet v malem: organizem je mikrokozmos; človek prodira v nove svetove mikrokozmosa in makrokozmosa / odnosi atomov in jeder v mikrokozmosu // izkustveni svet človeka kot posameznika: mikrokozmos modernih ljudi / dijaško življenje je nekak mikrokozmos ◊ filoz. mikrokozmos po nekaterih teorijah odsev makrokozmosa v človeku ♪
- mrhovínar -ja m (ȋ) 1. žival, ki se hrani z mrhovino: ob truplu so se začeli zbirati mrhovinarji; jastrebi mrhovinarji; pren., ekspr. mrhovinarji so že škilili čez mejo, kdaj bodo državo raztrgali 2. žarg. lovec, ribič, ki ne lovi v skladu s predpisi: bal se je, da bi gamsa ne pobil kak mrhovinar 3. slabš. konjederec, konjač: nesreča je prišla prav mrhovinarju ◊ voj. ropar mrličev in ranjencev na bojišču ♪
- obstreljevánje -a s (ȃ) glagolnik od obstreljevati: obstreljevanje je prenehalo; letalsko, topniško obstreljevanje; bombardiranje in obstreljevanje / obstreljevanje jeder z nevtroni ♪
- obstreljeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. streljati na kaj, navadno z več strani: lovska letala so obstreljevala mesto; obstreljevati sovražnikove položaje; obstreljevati z granatami, topovi; pren., ekspr. kar obstreljevali so ga z vprašanji 2. fiz. usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči: obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki obstreljeván -a -o: obstreljevan prostor; z več strani so bili obstreljevani ♪
- radio... 2 ali rádio... prvi del zloženk (ā) nanašajoč se na žarke, ki nastajajo ob razpadu atomskih jeder: radioaktiven, radiobiologija, radioizotop ♪
- rádioaktíven -vna -o prid. (ā-ȋ) nanašajoč se na oddajanje žarkov, ki nastajajo ob razpadu atomskih jeder: radioaktivne snovi / radioaktivno razpadanje / radioaktivne padavine; po eksploziji atomske bombe je ozračje radioaktivno / radioaktivna analiza ugotavljanje starosti zelo starih organskih snovi z radioaktivnim izotopom ogljika ♦ fiz. radioaktivni izotopi; radioaktivno sevanje; kem. radioaktivni elementi; teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva; voj. radioaktivna kontaminacija okuženje z radioaktivnimi snovmi rádioaktívno prisl.: radioaktivno okužen ♪
- reáktor -ja m (á) fiz. naprava, v kateri poteka nadzorovana cepitev atomskih jeder: polniti reaktor z gorivom; gradnja reaktorja / energijski reaktor za pridobivanje energije v jedrski elektrarni; oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo / ladjo poganja reaktor energija, ki jo daje reaktor / jedrski reaktor ♪
- trítij -a m (í) kem. radioaktivni izotop vodika: zlitje jeder tritija in devterija ♪
- žárek -rka m (ȃ) 1. svetloba, ki izhaja iz vira v obliki tanke, ravne črte: žarek pade, posveti na steno; žarki presevajo skozi zaveso; ekspr. žarek se prikrade, šine v temo; vodna gladina, steklo odbija žarke; žarki zahajajočega sonca; blesk žarkov / lunini, sončni žarki; svetlobni žarki; žarki svetilke, žarometa; žarki zvezd / snov vpija žarke / zavarovati se pred žarki vročega avgustovskega sonca; poti so kakor žarki speljane na vse strani 2. ekspr., navadno s prilastkom vsak od iz česa v ravnih črtah na vse strani izhajajočih delov: imela je žarke gubic okrog oči / zvezda s petimi žarki kraki 3. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: znova ji je posijal žarek sreče; izgubiti zadnji žarek upanja // z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: iz oči ji lijejo žarki ljubezni; z obraza ji sijejo žarki sreče / mili žarki njenih oči pogledi 4. mn.,
nestrok. valovi, delci, ki jih oddaja vir in se širijo v prostor; sevanje: poškodbe zaradi žarkov; ob razpadu atomskih jeder nastali žarki 5. geom. usmerjena premica: narisati žarek / glavni žarek; povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; projicirni žarek skozi projekcijsko središče in točko, ki je projicirana ● ekspr. žarki se igrajo na njenem obrazu na obrazu ji migota svetloba; ekspr. sončni žarki so ga ogreli sonce; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji ◊ fiz. žarek smer, v katero potuje energija v valovanju v izotropni snovi; infrardeči žarki infrardeča svetloba; kratkovalovni, radioaktivni, rentgenski žarki; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; les. strženovi žarki ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; min. izredni žarek ki se pri dvolomni
snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe; redni žarek ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost ♪