Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ječeč (2)

1.      ječáti  -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti ∙ ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni ♪
2.      preječáti  -ím dov., prejéči in prejêči; prejéčal in prejêčal (á í) ječeč prebiti, preživeti: noč je prestokal in preječal ♪