Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
jaz (926) 
- jàz jáza m (ȁ ȃ) knjiž. 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost // s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz 2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za
najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo ◊ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo ♪
- jàz mêne zaim., mêni, mêne, mêni, menój in máno, enklitično rod., tož. me, daj. mi (ȁ) 1. izraža osebo govorečega, gledano z njegovega stališča a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: jaz grem domov, ti pa moraš ostati; bolje ga poznaš kakor jaz; nav. ekspr.: še jaz bi tega ne zmogel; z njim bom že jaz obračunal; pa če ti jaz rečem, da je res; jaz zase ne dvomim o tem; elipt.: »kdo je to ukazal?« »Jaz«; jaz pa kmet, kje neki! jaz da bi lagal! / pog., iron. poznam jaz tebe in tvojo pridnost / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na sestanek pojdeva oče in jaz; jaz, neumnež, sem mu verjel; ekspr. reva jaz, ki sem sama b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: to se ne tiče mene, ampak njega; meni ne verjameš; meni se zdi, da ima prav / nič se me ne boj; slika mi je všeč; mi res ne verjameš; to me zanima / pog.: mi ni znano, kdaj pride; me ne briga dosti, kaj počne / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju me veseli, da vas spoznam c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez mene ne pojdeš nikamor; stopi sem k meni; stoji pri meni; pojdi z menoj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: zabavljal je čezme; name so pozabili; pridi pome; naj stopi predme; ne sili vame; vsi delajo zame; raba peša oči vseh so obrnjene v mé // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: mene ne bo doma; sanja se mi; strah me je; z menoj je drugače moj položaj je
drugačen / knjiž. govoriti mi je o poeziji govoriti moram 2. v dajalniku, v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: ime mi je Jože; mati mi je zbolela; roka se mi trese; avto mi noče vžgati / ekspr. vsi so mi priča, da je res; vznes. bodi mi brat 3. ekspr., v dajalniku, v krajši obliki izraža osebno prizadetost: poberi se mi; bojim se, da mi še zboli; ti si mi pravi navihanec; otroci, da mi boste v šoli pridni! ● pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; pog. toliko me je še trgovca, da ne prodajam pod ceno toliko trgovskega duha imam; ekspr. meni nič, tebi nič so mu odpovedali brez utemeljitve, nepričakovano; pog., ekspr. zaradi mene lahko kar gre temu ne nasprotujem; pog. dobiva se pri meni v mojem stanovanju; pog., ekspr. zaleže za dva mene za dva taka, kakor sem jaz; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: vsak stavek
začne z jaz; prim. mi, midva, bogami ♪
- jázba -e ž (ȃ) zastar. brlog, jazbina: zveri se skrivajo po jazbah ♪
- jázbec -a [bǝc] m (ȃ) 1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno ♦ lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom // samec te živali: jazbec in jazbečevka 2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš ♪
- jázbečar -ja [bǝč] m (ȃ) majhen lovski pes z zelo kratkimi nogami in dolgim trupom: lovec z jazbečarjem / kratkodlaki jazbečar ♪
- jázbečev -a -o [bǝč] prid. (ȃ) nanašajoč se na jazbece: jazbečev gobec / jazbečeva mast ♪
- jazbečevína in jázbečevina -e [bǝč] ž (í; ȃ) 1. jazbečje meso: pečena jazbečevina 2. jazbečja koža: malha iz jazbečevine ♪
- jázbečevka -e [bǝč] ž (ȃ) samica jazbeca: jazbečevka z mladičem ♪
- jázbečji -a -e [bǝč] prid. (ȃ) nanašajoč se na jazbece: jazbečje kože; jazbečje meso / jazbečji brlog ♪
- jázbica -e ž (ȃ) jazbečevka ♪
- jázbina in jazbína -e ž (ȃ; í) 1. jazbečji brlog: spustiti psa v jazbino; pren., slabš. izvleči sodrgo iz njenih jazbin 2. slabš. slabo, neprimerno stanovanje: stlačili so jih v umazano jazbino 3. nav. ekspr. skrivališče, zaklonišče, bunker: kopati jarke in jazbine ♪
- jazz -a [džéz tudi džêz] m (ẹ̑; ȇ) popolnoma ali delno improvizirana glasba, ki temelji na folklorni glasbi ameriških črncev: poslušati jazz; razvoj, smeri jazza / pog. na odru je igral jazz jazz orkester ♦ muz. neworleanški jazz jazz v prvem obdobju; neskl. pril.: jazz festival; jazz glasba ♦ muz. jazz orkester orkester, ki izvaja jazz; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok ♪
- jazzar -ja [džéz- tudi džêz-] m (ẹ̑; ȇ) pog., ekspr. jazzovski glasbenik: nastop jazzarjev / njegova zbirka plošč kaže, da je vnet jazzar občudovalec jazza ♪
- jazz band jazz banda [džéz bênd in džêz bênd] m (ẹ̑-ȇ; ȇ-ȇ) žarg. jazz orkester: igrati v jazz bandu ♪
- jazzíst -a [džez-] m (ȋ) jazzovski glasbenik: bil je najslavnejši med vsemi jazzisti ♪
- jazzovec -vca [džéz- tudi džêz-] m (ẹ̑; ȇ) redko jazzovski glasbenik: v lokalu igrajo jazzovci ♪
- jazzovski -a -o [džéz- tudi džêz-] prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na jazz: jazzovski glasbeni elementi; pesem v jazzovskem ritmu / jazzovski festival; jazzovski glasbenik / jazzovska glasba ♪
- bajazzo gl. bajaco ♪
- bojázen -zni ž (ȃ) tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: čutiti bojazen; vstopil je brez bojazni; bojazen pred prihodnostjo; obhajala jo je bojazen, da se ne bo vrnil / z oslabljenim pomenom: neupravičena je bojazen, da se ne bi mogel uveljaviti; iz bojazni, v bojazni, da jih ne bi izdal, mu ni ničesar povedala / z bojaznijo so se začeli vključevati v debato z negotovostjo, plahostjo ♪
- bojazljív -a -o prid. (ȋ í) ki mu manjka poguma: bojazljivi čuvaj se ni znašel; biti bojazljiv; bojazljiva žival // ki izraža plahost, neodločnost; boječ: ima bojazljiv korak, pogled bojazljívo prisl.: bojazljivo se je stisnil k očetu ♪
- bojazljívec -vca m (ȋ) ekspr. bojazljiv človek: vidi se mu, da je bojazljivec; imajo ga za bojazljivca ♪
- bojazljívka -e ž (ȋ) ekspr. bojazljiva ženska ♪
- bojazljívost -i ž (í) lastnost bojazljivega človeka: zaveda se svoje bojazljivosti; prirojena bojazljivost ♪
- bojažêljen -jna -o prid. (é ē) raba peša bojevit: bojaželjen narod; videti je zelo bojaželjen in pogumen / ošinil ga je z bojaželjnim pogledom ♪
- bojažêljnost -i ž (é) raba peša bojevitost: krotiti, podžigati bojaželjnost; mladostna bojaželjnost ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
