Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

javnost (740-764)


  1.      poklíc  -a m (ȋ) 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih // opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice // usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere ● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ♪
  2.      poklícanost  -i ž (ȋ) nav. ekspr. dejstvo, da je kdo izbran, določen: slediti svoji poklicanosti; zgodovinska poklicanost naroda; poklicanost žene, da rodi / javnost ima pomisleke o poklicanosti tega letalskega podjetja za njegov monopol ♪
  3.      poklícati  -klíčem dov., poklícala in poklicála (í ȋ) 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal; otrok je v strahu poklical mater; večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti 2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu; moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest / poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti / poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama; pokličite me ob šestih 4. vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko / poklicati po telefonu ● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajati poklícan -a -o 1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor 2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo 3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa ● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih ♪
  4.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  5.      pòkongrésen  -sna -o prid. (ȍ-ẹ̑) nanašajoč se na čas po (določenem) kongresu: pokongresna dejavnost / prvi pokongresni meseci ♪
  6.      pokrívati  -am nedov. (í) 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce // dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo // na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica // rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje ● ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne ◊ rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele pokrívati se 1. dajati pokrivalo na glavo: odkriva se in ponovno pokriva / pozimi se pokriva nosi pokrivalo / pokrivati se s klobukom 2. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: predavanji obeh profesorjev se pokrivata; prvi in drugi televizijski program se pokrivata / pomena se ne pokrivata; to se deloma, vsebinsko pokriva pokrivajóč -a -e: pokrivajoč si obraz, je zajokala; dobro pokrivajoča oljnata barva; rdečica, pokrivajoča ji lica in vrat ♪
  7.      pokrovíteljstvo  -a s (ȋ) dejavnost pokroviteljev: potreboval bi njegovo pokroviteljstvo; pokroviteljstvo predstojnikov / pokroviteljstvo nad kongresom je prevzel predsednik republike / organizirati koncerte pod pokroviteljstvom glasbene akademije ♪
  8.      pokúšnja  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo: pokušnja vin za razstavo je trajala več dni; sodelovati pri pokušnji / prirejati javne pokušnje 2. glagolnik od pokusiti: dal mu je jabolko za pokušnjo; ogled vinske kleti, združen s pokušnjo štajerskih vin / povabiti gosta v zidanico na pokušnjo / redko prinesti pokušnjo jed, pijačo za pokušnjo 3. zastar. poskus, preizkus: obdelati dogodek iz mestnega življenja za pokušnjo / po mnogih pokušnjah je o iznajdbi sporočil javnosti ♪
  9.      polaščeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na polaščanje: ta dejavnost ni bila polaščevalna / polaščevalne vojne / polaščevalna nagnjenja posameznikov polaščevalska ♪
  10.      polèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. krajevno, časovno omejeno letenje: polet od Ljubljane do Zagreba je trajal pol ure; vsa letala so se vrnila s poleta nad sovražnim ozemljem; čarterski, izvidniški polet / letalski poleti / vesoljski poleti; polet na luno / svatbeni, ženitovanjski polet matice pri katerem se matica opraši ♦ šport. smučarski poleti pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč 2. redko let, letenje: spremeniti smer poleta / z očmi slediti poletu žoge 3. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: polet jim upada; biti poln mladostnega poleta; delati z velikim poletom / delovni, revolucionarni polet 4. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: gospodarski polet države; začetek poleta industrije / francoska revolucija je povzročila velik polet narodnostnih gibanj v Evropi jih je pospešila, okrepila; pren. zavirati polet njegovih misli ♪
  11.      pólharstvo  -a [u̯h] s (ọ̑) dejavnost polharjev: v teh krajih je razširjeno polharstvo ♪
  12.      pólilegálen  -lna -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȃ) ki ni popolnoma ilegalen: polilegalna dejavnost ♪
  13.      polítbiró  -ja m (ȋ-ọ̑) kratica, v nekaterih komunističnih partijah politični biro: član politbiroja; dejavnost politbiroja / do 1952 politbiro centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije ♪
  14.      polítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa ● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko ◊ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv ♪
  15.      polítika  -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika izvršnega sveta; politika Zveze komunistov Jugoslavije / državna, občinska politika 2. v državah z večstrankarskim sistemom dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: boj med laburistično in konservativno stranko v angleški politiki; opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Jugoslavije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / blokovska politika; politika neuvrščenih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, kulturna, prosvetna politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // publ. določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike 5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko ● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko ◊ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921 ♪
  16.      poljedélstvo  -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: razvoj poljedelstva; dohodek iz poljedelstva; poljedelstvo in živinoreja / mehanizirati poljedelstvo; preživljati se s poljedelstvom / namakalno, žitno poljedelstvo ♦ agr. ekstenzivno ki vlaga malo dela in kapitala na enoto zemljiške površine, intenzivno poljedelstvo ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; zgod. motično poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko; orno poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom // redko veda o taki gospodarski dejavnosti: študirati poljedelstvo ♪
  17.      polòm  -ôma m (ȍ ó) 1. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: bližati se polomu; zaradi slabega gospodarjenja je prišlo do poloma; rešiti podjetje pred polomom / gospodarski polom / ekspr.: njun zakon je pred polomom ločitvijo; polom vzhodne fronte zlom // ekspr. popoln neuspeh: predstava je doživela polom; polom na volitvah 2. ekspr. hrup, trušč: otroka je ves ta polom v hiši prestrašil / to bo spet polom, ko bo to izvedel 3. glagolnik od polomiti: polom dreves / polom v gozdu zaradi snega, viharja ◊ geol. premaknitev zemeljskih plasti ob kaki drsni ploskvi ♪
  18.      pólpoklícen  -cna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polpoklicni pevski zbor; polpoklicno gledališče ♪
  19.      pólprofesionálen  -lna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȃ) 1. nanašajoč se na nepoklicno, vendar plačano ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polprofesionalni nogometaš, plesni učitelj / polprofesionalna liga // nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo; polpoklicen: polprofesionalno gledališče / polprofesionalno obdobje ansambla 2. ki je po kvaliteti med profesionalnim, poklicnim in amaterskim: doseči polprofesionalno raven ♪
  20.      pomagáštvo  -a s (ȃ) nav. slabš. dejavnost pomagačev: obsojala je njegovo pomagaštvo pri mučenju jetnikov / izdajstvo, ovaduštvo in druge oblike okupatorskega pomagaštva ♪
  21.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  22.      pomiríti  -ím dov., pomíril (ȋ í) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da se kdo preneha razburjati, vznemirjati: prijatelj ga je skušal pomiriti; pomiriti bolnika; fantje so se sprli, pa so se kmalu pomirili; pomiri se, saj ni tako hudo / pomiriti javnost; publ. pomiriti razburjene duhove / pomiriti svojo jezo; pomiriti si vest, živce 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: pomiriti sprte sosede; le s težavo ju je pomiril; pomiriti se brez pravde; pomiril se je z očetom / pomiriti prepire, spore / pomiriti demonstrante 3. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: delo ga je pomirilo; šel je na deželo, da bi se pomiril // povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: kamilični čaj pomiri krče; želodec se mu je pomiril / bolečina se je pomirila / razburkano morje se je pomirilo umirilo pomiríti se 1. postati miren, umirjen: otroci se okrog sedmega leta pomirijo 2. publ. sprijazniti se: ni se mogel pomiriti s porazom; pomiriti se z usodo, življenjem pomírjen -a -o: pomirjen človek; pomirjena vest; prisl.: pomirjeno se je ozrl po domačih ♪
  23.      pomísliti  -im dov., pomíšljen (í ȋ) 1. krajši čas biti dejaven v zavesti: mora še pomisliti; malo je pomislila, nato odgovorila / čakaj, da pomislim; kaj stokaš, prej bi pomislil premislil, razmislil // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: pomislila je na bolečine, ki jo čakajo; večkrat pomisli na dom, prijatelje; z ljubeznijo je pomislil nanjo / ne bom zmogel, je pomislil; pomislil sem, da bi le dobra beseda zalegla 2. navadno z nikalnico upoštevati, računati: ni pomislil, kakšne bodo posledice; naj že pomislijo, da s tem škodujejo le sebi 3. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pomislite, kaj bi se lahko zgodilo; spet je v bolnici, pomisli pomísliti se in pomísliti si zastar. premisliti se: pomislila se je in bo sprejela službo; ta se bo gotovo pomislila ♪
  24.      pomôrstvo  -a s (ō) 1. dejavnost, ki je v zvezi s plovbo po morju in izkoriščanjem morskega bogastva: delati v pomorstvu; ukvarjati se s pomorstvom / slovensko izrazje za pomorstvo 2. dejavnost, ki je v zvezi z določanjem položaja ladje in njenim vodenjem; navtika: razvoj pomorstva; imeti prakso v pomorstvu // veda o tem: razprava iz pomorstva 3. redko ladjevje: potniška ladja argentinskega pomorstva ♪
  25.      ponarejeválski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na ponarejevalce ali ponarejanje: ponarejevalska delavnica / zaprli so ga zaradi njegove ponarejevalske dejavnosti ♪

   615 640 665 690 715 740 765 790 815 840  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA