Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

javnost (215-239)


  1.      industríja  -e ž (ȋ) 1. gospodarska dejavnost, ki z uporabo strojev in v večjih količinah predeluje surovine in proizvaja: industrija hitro napreduje; domača, tuja industrija; razvoj industrije / bazična industrija; lahka ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete, težka industrija ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn / kapitalistična, socialistična industrija / delati, zaposliti se v industriji / z oslabljenim pomenom hotelska, turistična industrija hotelske, turistične dejavnosti // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kemijska, lesna, papirna, strojna, tekstilna, živilska industrija; obdelovalna, predelovalna industrija; industrija pohištva; pren., ekspr. pisanje pesmi ni industrija besed; publ. industrija prostega časa 2. tovarne, podjetja s tako dejavnostjo: industrija se je naselila v obeh večjih mestih dežele; vzhodna stran mesta je določena za industrijo / izrabljena, zaostala industrija izrabljeni, zastareli stroji, oprema / Industrija motornih vozil Novo mesto ◊ arheol. kamena, koščena industrija izdelki iz kamna, kosti, odkriti na najdišču ♪
  2.      industríjski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na industrijo: a) industrijski izdelki / pospeševati industrijski razvoj; industrijska koncentracija; industrijska dejavnost, panoga, proizvodnja / industrijski kraji; industrijsko-agrarne države; veliko industrijsko mesto; industrijsko podjetje / industrijska kemija, tehnologija; industrijska politika; industrijska špijonaža b) industrijski delavci; industrijski proletariat / industrijske odplake odplake iz tovarn in drugih industrijskih obratov / industrijski tir tir, ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi; nemške industrijske norme // namenjen za predelovanje v industriji: industrijski les; gojiti industrijske rastline / industrijski krompir krompir, ki vsebuje veliko škroba 2. ki se izdeluje pretežno s stroji in v večjih količinah: ročne in industrijske pletenine / industrijska hrana; v šolah so uvedli industrijsko malico; industrijsko vino umetno vino / industrijsko izdelovanje, predelovanje ◊ arhit. (industrijsko) oblikovanje dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; ekon. industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; gastr. industrijska juha juha iz mesnega koncentrata, posušene zelenjave, začimb; jur. industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; ped. industrijska pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s strokovnim izobraževanjem delavcev v industriji; psih. industrijska psihologija psihologija, ki proučuje psihološko problematiko v industriji; soc. industrijska rezervna armada brezposelni delavci; industrijska družba sodobna globalna družba z narodnim dohodkom od 600 do 1.500 dolarjev na prebivalca; šol. industrijska šola šola za usposabljanje kvalificiranih delavcev v industriji industríjsko prisl.: industrijsko izdelovati; industrijsko močna država; industrijsko gašeno apno ♪
  3.      inêrcija  -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost: boriti se proti inerciji; družbena, duhovna inercija 2. fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti; vztrajnost: zakon inercije; pren., knjiž. inercija stare miselnosti; njuna zveza je trajala samo še po zakonu inercije ♪
  4.      inêrten  -tna -o prid. (ȇ) knjiž. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven: inerten človek / inertno stanje / publ. inertna množica ◊ kem. inertni plin plin, ki redko ali sploh kemično ne reagira; inertna atmosfera atmosfera, ki na procese kemično ne vpliva ♪
  5.      informácija  -e ž (á) 1. kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo, pojasnilo: dati, dobiti informacijo; iskati informacije; imeti dobre, zanesljive informacije; napačna informacija; zahtevali so natančne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju; vir informacij / informacija o dogodku je bila nepotrebna informiranje // mn. celota vednosti o določeni dejavnosti ali področju, namenjena javnosti, podatki: turistične, železniške informacije; izmenjava informacij; oddelek za informacije / radijske, televizijske informacije poročila 2. elektr. množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik sprejme ali po obdelavi izda: brati, hraniti informacijo; informacijo sestavlja šestdeset bitov / izhodna, vhodna informacija 3. mat. mera za ugotavljanje negotovosti o izidu poskusa: nastanek, uporaba informacije / teorija informacije teorija, ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij ◊ biol. dednostna informacija ♪
  6.      informacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na informacijo: informacijsko gradivo / informacijski bilten, center, urad; slaba informacijska služba; razvoj informacijskih sredstev / informacijski sistemi ◊ polit. Informacijski biro komunističnih in delavskih partij od 1947 do 1956 skupni organ nekaterih evropskih komunističnih partij za medsebojno obveščanje in usklajanje dejavnosti ♪
  7.      informátor  -ja m (ȃ) kdor informira; poročevalec, obveščevalec: informatorji in kritiki so kulturno javnost sproti obveščali o knjižnih novostih; ima dobrega informatorja o tej zadevi; v agenciji je zaposlenih več turističnih informatorjev / dokumentalisti in informatorji / tisk in radio sta pomembna informatorja ♪
  8.      informíranje  -a s (ȋ) glagolnik od informirati: dobro, napačno informiranje; informiranje javnosti o spremembah v gospodarstvu; način, sredstva informiranja ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih ♪
  9.      ínfrastruktúra  -e ž (ȋ-ȗ) ekon. temeljne naprave, objekti, zlasti prometni, ki omogočajo gospodarsko dejavnost določene skupnosti: vlagati v infrastrukturo; ceste, železnica, elektroenergetika, skratka, vsi objekti infrastrukture; razmerje med infrastrukturo in superstrukturo // publ., navadno s prilastkom kar je potrebno za opravljanje kake dejavnosti sploh: sredstva za industrijsko, turistično infrastrukturo; infrastruktura kulture, šolstva ♦ urb. komunalna infrastruktura komunalna opremljenost, urejenost naselij ♪
  10.      iniciatíva  -e ž (ȋ) kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference; pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj; osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke // knjiž. prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo / publ. razvijati iniciativo ljudskih množic ● žarg., šport. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; žarg., šah. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov ◊ jur. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb ♪
  11.      inkarnírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. utelesiti, utelešati: v glavni osebi je avtor inkarniral junaštvo inkarnírati se redko uresničiti se, uveljaviti se: nov način zdravljenja se je inkarniral v dejavnosti posameznih zdravnikov inkarníran -a -o: inkarnirani domisleki; v njem je inkarnirana nova ideja; ekspr. ta ženska je inkarnirana zloba ♪
  12.      inkógnito  -a m (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami nastopanje, pojavljanje določene osebe, ne da bi bilo (javnosti) znano, kdo ta je: ministrov inkognito v letovišču / varovati svoj inkognito / redko potovati, priti v inkognitu inkognito ♪
  13.      inkógnito  prisl. (ọ̑) pri omenjanju znanih osebnosti, zlasti z javnimi funkcijami izraža, da (javnosti) ni znano, kdo določena oseba je: na letovišču je bil inkognito; potovati inkognito ♪
  14.      inovatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. nanašajoč se na (bistveno) izboljšanje, izpopolnitev, uvedbo česa novega: inovativna dejavnost / inovativni strokovnjaki ♪
  15.      institúcija  tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva 2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija delavskega samoupravljanja ◊ jur. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija ♪
  16.      instruírati  -am in inštruírati -am nedov. in dov. (ȋ) dajati navodila, napotke (za delo, dejavnost), poučevati: instruirati popisovalce v izpolnjevanju obrazcev ♪
  17.      instrúkcija  in inštrúkcija -e ž (ú) nav. mn. navodilo, napotek (za delo, dejavnost): dati, dobiti, prejeti instrukcije; zahtevali so pismene instrukcije; instrukcija za poslovanje / aparatu so priložene podrobne instrukcije ♦ elektr. instrukcije za (elektronski) računalnik ♪
  18.      instruktáža  tudi inštruktáža -e ž (ȃ) publ. dajanje navodil, napotkov (za delo, dejavnost), poučevanje: opravljati instruktažo; tehniška instruktaža delavcev; instruktaža za popisovalce ♪
  19.      instrúktor  in inštrúktor -ja m (ú) 1. navadno s prilastkom kdor daje navodila, napotke (za delo, dejavnost): finančni, tehnični instruktor 2. šport. nižje kvalificiran strokovnjak za določeno športno panogo: instruktor letenja, padalstva; instruktor za odbojko ◊ voj. vojaški instruktor oficir strokovnjak za določeno področje v rodu vojske, ki poučuje vojake tuje armade ♪
  20.      instrumènt  in inštrumènt -ênta m (ȅ é) 1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu: kontrolirati instrumente; pripraviti instrumente za operacijo; uporabljati moderne instrumente; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti; kirurški, meteorološki, optični instrumenti 2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo: igrati (na) instrument; uglaševati instrumente / glasbeni instrument; godalni instrument godalo; pren., knjiž. jezik je bil Cankarju čudežen instrument 3. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo, pripomoček: zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente // predpis, ukrep: preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti; instrumenti delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž. važni kulturni instrumenti faktorji, dejavniki ◊ elektr. elektrodinamični instrument ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu; muz. električni instrumenti ♪
  21.      instrumentárij  in inštrumentárij -a m (á) 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi ♪
  22.      inšpékcija  -e ž (ẹ́) 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovanje, nadzor: poostriti inšpekcijo; inšpekcija poslovanja / imeti, opraviti inšpekcijo // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje, nadzorstvo: za vse to skrbi devizna, finančna, tržna inšpekcija; prijaviti kaj sanitarni inšpekciji; inšpekcija dela za nadzorovanje izvajanja predpisov o varnosti pri delu 2. pog. inšpektor, inšpektorji: inšpekcija je odkrila primanjkljaj; danes bo prišla inšpekcija ♪
  23.      inšpéktor  -ja m (ẹ́) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik: inšpektor je pregledal poslovne knjige / cestni, pristaniški inšpektor; policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor ♪
  24.      inšpicírati  -am nedov. in dov. (ȋ) sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti; nadzorovati, nadzirati: inšpicirati finančno poslovanje podjetja; izvajanje tržnih predpisov je treba neprenehoma inšpicirati // z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: general je inšpiciral tankovski bataljon ◊ gled. inšpicirati predstavo voditi potek predstave; šol. inšpicirati pouk strokovno ugotavljati kakovost poučevanja; inšpicirati šolo strokovno ugotavljati učno in vzgojno delo šole ♪
  25.      inštalatêrstvo  in instalatêrstvo -a s (ȇ) dejavnost, ki se ukvarja z nameščanjem in popravljanjem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: razvoj inštalaterstva / vodovodno inštalaterstvo ♪

   90 115 140 165 190 215 240 265 290 315  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA