Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jati (7.101-7.125)


  1.      tláka  -e ž (á) 1. v fevdalizmu podložniško obvezno neplačano delo zemljiškemu gospodu: opravljati tlako; hoditi, iti na tlako; tlaka in desetina / kmetje so morali delati tlako / graščinska, samostanska tlaka ∙ občinska tlaka nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti 2. ekspr. težko, malo cenjeno delo: ta služba je zanj tlaka / dela tlako pri časopisu ♪
  2.      tléskati  -am nedov. (ẹ̄) 1. dajati kratke, svetle glasove ob ploskem udarjanju, zadevanju ob kaj: v temi so tleskala vesla / ekspr. vrata so ves dan tleskala se tleskajoče zapirala 2. povzročati kratke, svetle glasove s ploskim udarjanjem, zadevanjem ob kaj: riba je tleskala z repom / tleskati z jezikom; tleskati s prsti / tleskati z vrati tleskajoče jih zapirati 3. slišno, plosko udarjati: dekleta so s perilom tleskala ob perilnik; otrok je z ročicama veselo tleskal po vodi; med smehom se je tleskal po kolenih, stegnih / prijateljsko so se tleskali po plečih / od navdušenja so tleskali z rokami 4. ekspr. slišno, plosko udarjati, zadevati ob kaj: valovi so tleskali ob skalo; svinčenke so tleskale ob tlak // slišno, plosko padati: deske so druga za drugo tleskale z voza / pri skakanju v vodo so tleskali na trebuhe / dež je tleskal na okna, po šipah tleskáje: smejal se je, tleskaje (se) po kolenih tleskajóč -a -e: tleskajoči glasovi, udarci; prisl.: tleskajoče udarjati ♪
  3.      tléti  tlím nedov., tlì (ẹ́ í) 1. goreti počasi in brez plamena: drva v peči so tlela; žerjavica tli pod pepelom; brezoseb. danes noče goreti, samo tli 2. ekspr. biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: med njima je tlela ljubezen / v njej je še tlelo upanje; ta želja že dolgo tli v njegovem srcu / iskra upora spet tli // kazati se v majhni meri: v očeh ji tli veselje / na nebu tli tisoč zvezd medlo sveti; nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe bil viden ● ekspr. v njem je še tlelo življenje še je bil živ; preg. stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli) tlèč -éča -e: tleč stenj; razpihati tlečo žerjavico; tleče sovraštvo ♪
  4.      tnálo  -a s (á) 1. nerazsekan večji kos debla, na katerem se sekajo, cepijo drva: zasaditi sekiro v tnalo; sekati drva na tnalu; grčavo, veliko tnalo; neroden je kot tnalo ∙ dati, položiti glavo na tnalo nekdaj biti kaznovan z obglavljenjem; njegove obtožujoče besede so padale po njej kakor sekira po tnalu bile izrečene brez prizanašanja, usmiljenja // navadno s prilastkom temu podoben podstavek, na katerem se seka, reže: presekati kost na tnalu / kleparsko, mesarsko tnalo 2. prostor za sekanje, cepljenje drv: pospraviti tnalo; pripeljati drva na tnalo 3. slabš. neumen, okoren človek: izšolala ga bosta, da ne bo tako tnalo kot onadva / kot psovka tnalo neotesano ♪
  5.      tnalovína  -e ž (í) z zemljo pomešani lesni odpadki, nastali ob sekanju, cepljenju drv na tnalu: spravljati tnalovino na kup; gnojiti s tnalovino ♪
  6.      tobákar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor (rad) kadi tobak: hud tobakar je 2. star. tihotapec tobaka: preganjati tobakarje ♪
  7.      tobakárna  -e ž (ȃ) star. 1. prodajalna tobaka in tobačnih izdelkov: prodajati v tobakarni 2. tobačna tovarna: zaposlil se je v tobakarni ♪
  8.      točíti  tóčim nedov. (ȋ ọ́) 1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo: točiti vino, žganje v kozarce; točiti vodo iz steklenice; točiti s tresočo se roko / točiti bencin v rezervoar 2. prodajati pijačo, zlasti v gostinskem lokalu: točiti alkoholne in brezalkoholne pijače / točimo odprto pivo // streči s pijačo, navadno v gostinskem lokalu: če je bilo veliko gostov, je točil tudi gospodar; točiti za točilno mizo 3. ekspr. izločati kaj tekočega (v velikih količinah): točiti kot grah debele solze / točiti sline cediti 4. nar. puščati (tekočino): lonec toči; popravili so streho, da ni več točila ● knjiž. potok toči vodo čez skale voda teče čez skale; ekspr. kaj bi točili solze jokali, žalovali; ekspr. točiti krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino ◊ čeb. točiti med s točilom spravljati med iz satja točíti se knjiž. 1. teči: s pobočja so se točili blatni potočki / kri se toči po žilah; na tem mestu se reka toči v morje se izliva 2. ekspr. prihajati, razširjati se: iz zabavišča se toči hrup; z neba se toči blaga luč tóčen -a -o: vino, točeno v nove sode / točeno pivo pivo, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; sam.: pog. eno malo točeno, prosim malo točeno pivo ♪
  9.      tóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ́) 1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike: dela sta povezana s togim drogom; toga prema; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj; toga zveza med elementi // ki se nerad, težko upogiba, pregiba: togi lasje; tog papir; togo blago 2. težko, počasneje gibljiv: togi prsti; tog vrat; od dolgega sedenja je postal ves tog; od mraza toge noge / togi gibi; toga drža telesa 3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram: tog človek; po značaju je zelo tog / togi predpisi; toga politika; togo, neživljenjsko stališče // ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost: tog nastop; togo vedenje 4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti: togo pisarniško izražanje; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev ◊ avt. toga obesa obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru; fiz. togo telo telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike; mehanika togih teles; tekst. toga igelnica tógo prisl.: togo se držati česa; togo prikloniti se, sedeti ♪
  10.      togôten  -tna -o prid. (ó) 1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku // ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje 2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj 3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje togôtno prisl.: togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata ♪
  11.      togotíti  -ím tudi togôtiti -im nedov. (ȋ í; ō ȏ) spravljati v veliko jezo, razdraženost: togotila ga je zavest lastne nemoči; zavlačevanje je delavce vse bolj togotilo; s svojo mirnostjo jih je zelo togotila togotíti se, tudi togôtiti se čutiti, izražati veliko jezo, razdraženost: začel je kričati in se togotiti; togotiti se zaradi sosede; ekspr. togoti se na ves svet // izražati veliko nezadovoljstvo, ogorčenost: slišal ga je, kako se togoti; gospodinja se je togotila, da ni dobro pospravljeno ♪
  12.      tokovòd  -óda m (ȍ ọ́) električni vod: napeljati tokovod / električni tokovod ♪
  13.      tokovódnik  -a m (ọ̑) elektr. (električni) vodnik: zamenjati tokovodnik; upor tokovodnika ♪
  14.      tóksičnost  -i ž (ọ́) biol. lastnost, značilnost toksičnega: toksičnost bacilov, bakterij // knjiž. strupenost: ugotavljati toksičnost snovi ♪
  15.      tolážba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od tolažiti: tolažba je bila brezuspešna; v stiski je človek potreben tolažbe; iskati tolažbo pri prijateljih, v pitju; neučinkovita, slaba tolažba / misel nanjo mu je v tolažbo 2. kar tolaži, potolaži: uspeh je zanj največja tolažba / duhovna, verska tolažba / dajati tolažbo tolažiti ♪
  16.      tolažíti  in tolážiti -im, in tolážiti -im nedov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati tolaži jokajočega otroka; tolažiti se s srečnim naključjem / tolaži nas misel, da se kmalu vrneš / saj bo bolje, jo je tolažil 2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tolažiti lakoto; z vinom si je tolažil žejo 3. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: tolažiti jezo, žalost / tolažiti bolečino tolažèč -éča -e: tolažeč jo, je marsikaj obljubil; tolažeče besede; prisl.: tolažeče prigovarjati ♪
  17.      tólči  tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati / ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite ● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva ◊ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje tólči se 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči // zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje ● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana ♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe ♪
  18.      tolmáčica  tudi tolmačíca -e ž (ā; í) ženska oblika od tolmač: pogovarjati se po tolmačici ♪
  19.      tolmáčiti  -im nedov. (á ȃ) star. 1. prevajati: tolmačiti pogovor; tolmačiti iz nemščine v slovenščino 2. razlagati, pojasnjevati: tolmačiti komu svoje načrte / njegov molk si je napačno tolmačila / tolmačiti predpise / vzgojo so drugače tolmačili gledali nanjo, jo pojmovali 3. igrati, interpretirati: vlogo tolmači mlajša igralka tolmáčen -a -o: pravilno tolmačeno stališče ♪
  20.      tonêra  -e ž (ȇ) 1. rib. čoln za lovljenje tunov: peljati se s tonero 2. nar. primorsko ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov; tunolovka: s tonere opazovati tune ♪
  21.      tónga  -e ž (ọ̑) v nekaterih azijskih deželah vozilo z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga vleče vprega: peljati se s tongo; tonga in rikša ♪
  22.      toníti  tónem nedov. (ȋ ọ́) 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo ● ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce ♪
  23.      tòp  tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top 2. teh., navadno s prilastkom topu podobna naprava: s topom izstreliti harpuno / snežni, vodni top ● odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa zelo hitro; ekspr. v jezi strelja nanj z vsemi topovi ga z besedami zelo napada; spi kot top zelo trdno ◊ elektr. elektronski top priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; šah. top šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava; voj. netrzajni top ki deluje po reakcijskem principu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; protiletalski, protitankovski top; samohodni top ♪
  24.      tòp  tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo ∙ topa stran noža rezilu nasprotna stran 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina // ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem // nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede ◊ geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati ♪
  25.      tôpen  -pna -o prid. (ó) ki se da topiti, raztapljati: topna snov; smola ni topna v vodi; težko topen ♦ kem. topno steklo ♪

   6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101 7.126 7.151 7.176 7.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA