Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jati (5.043-5.067)


  1.      poudárjanje  -a s (á) glagolnik od poudarjati: poudarjanje najpomembnejših besed v stavku / poudarjanje na prvem zlogu / poudarjanje potreb po zdravem življenju; poudarjanje zgodovinskih dejstev ♪
  2.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  3.      poúličen  -čna -o prid. (ū) 1. ki je na ulici: poulični boji niso ponehali; poulični vrvež; poulično življenje / poulični napev trenutno zelo priljubljen, prepevan / poulična dekleta vlačuge, prostitutke 2. ekspr. nespodoben, prostaški: zmerjati s pouličnimi izrazi / poulična pesem, popevka ♪
  4.      poustvarjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poustvarjanje: poustvarjalni glasbenik / razvijati poustvarjalno delo ♪
  5.      poustvárjanje  -a s (á) glagolnik od poustvarjati: poustvarjanje motiva / glasbeno poustvarjanje; gledališko poustvarjanje ♪
  6.      povalíti  -ím dov., poválil (ȋ í) 1. redko s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla; podreti: z močnim udarcem ga je povalil na tla / plaz je povalil samotno drevo 2. nar. povaljati: pobranati in povaliti / povaliti travo, žito / povalil ga je po travi povalíti se zavaliti se, zakotaliti se: povalil se je do njega in ga skušal rešiti; deček se je povalil po hribu navzdol povaljèn -êna -o: ležal je umazan in povaljen; povaljena obleka ♪
  7.      povaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) v presledkih valjati: povaljevati glino v rokah / v ustih je povaljeval bonbon povaljeváti se 1. v presledkih se kotaliti, valiti: hitela sta po melišču, da se je kamenje povaljevalo za njima 2. ekspr., s prislovnim določilom biti, nahajati se nepospravljen: knjige se povaljujejo po mizi že ves mesec ♪
  8.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  9.      poveličeváti  -újem nedov. (á ȗ) izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: poveličevati lepoto narave, telesa; v pesmi, s pesmijo poveličevati; pretirano poveličevati / poveličevati samega sebe poveličeván -a -o: zelo poveličevane naravne lepote ♪
  10.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  11.      povêljnik  -a m (ȇ) kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil ∙ ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana // kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja ♪
  12.      povériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal povérjen -a -o: poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka ♪
  13.      povêsti  -vêdem dov., povêdel in povédel povêdla, stil. povèl povêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: spoštljivo ga je povedel v hišo; povedel jo je v drugo sobo / sam ga je povedel po stopnicah / povedel jih je v boj ∙ vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; knjiž. povsod so šli za njim, kamorkoli jih je povedel v vsem so ga podpirali 2. publ. priti pri tekmovanju na prvo mesto, pred druge: na ovinku je povedel kolesar Partizana // doseči prednost v igri: v začetku je povedlo domače moštvo / povesti z ena proti nič ♪
  14.      povéšati  -am nedov. (ẹ́) premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete // imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe povešajo veje do tal ● zadnje čase poveša glavo s povešeno glavo izraža žalost, potrtost; povešati oči imeti usmerjene navzdol; povešati pogled gledati proti tlom povéšati se spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša ♪
  15.      povévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. pihljati: veter ni nehal povevati ♪
  16.      povéza  -e ž (ẹ̑) redko 1. povoj, obveza: moral si je menjati povezo 2. knjiž. povezava: skrbeti za povezo z zaledjem ♪
  17.      povézati  in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti // narediti, da je kaj a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso 2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani komunistične partije; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal 3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ranjenca ● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati povézan -a -o: z njim sem bil dolgo povezan; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana ♪
  18.      povezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vezanjem dajati skupaj, združevati: povezovati lase; povezovati listine s trakom / povezovati žito v snope / povezovati šopek z vezanjem delati // delati, da je kaj a) skupaj, združeno: naselje povezuje cestno omrežje; predsoba povezuje vse stanovanjske prostore; državi se povezujeta s predorom / povezovali so ulice starega dela mesta / časovno povezovati dogodke; pren. čustveno, notranje povezovati b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezovati mesto z okolico / povezovati pouk s prakso 2. nav. ekspr. delati, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: povezovati mladince s člani komunistične partije; z menoj se je povezoval že pred vojno povezujóč -a -e: povezujoči gibi rok ♪
  19.      povíjanje  -a s (í) glagolnik od povijati: povijanje roke / povijanje otroka / široko povijanje pri katerem se razkoračene dojenčkove noge od kolkov do kolen obložijo z več na tri dele zloženimi plenicami ♪
  20.      poviševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj višje: poviševati nasip / na temenu zviti lasje so ji glavo zelo poviševali / poviševati glas 2. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: poviševati cene, davke, plačo, stroške; poviševati število učnih ur / lepo vreme je lepoto pokrajine še poviševalo // povzdigovati: poviševali so ga nad vse pesnike / dogodek so preveč poviševali / poviševati koga do nebes ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost poviševáti se ekspr. bahati se, postavljati se: rad se povišuje pred njim; celo povišuje se s tem dejanjem ♪
  21.      povítek  -tka m (ȋ) knjiž. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene; ovitek: bolniku dajati povitke okrog pasu ● star. speči jabolčni povitek jabolčni zavitek ♪
  22.      povozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. zapeljati čez koga in ga poškodovati: povozil ga je avtomobil; na železniškem prehodu je otroka povozil vlak; skoraj bi ga bil povozil / do smrti povoziti / povoziti mačko, psa; brezoseb. pravijo, da ga je povozilo 2. ekspr. premagati, prizadeti: kdor se ne bori, ga hitro povozijo; kljub nesrečam se ni dal povoziti ● ekspr. njega je povozil čas ni se znašel v danih razmerah, okoliščinah, stvarnosti; ekspr. ti trije dnevi so ga povozili zelo izčrpali, utrudili; žarg., šport. naši nogometaši so nasprotnike povozili premagali; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; vulg. veliko žensk je povozil spolno občeval z njimi povóžen -a -o: na cesti je ležal povožen zajec; ko je članek prebral, je bil čisto povožen; povožena eksistenca ♪
  23.      povpréčnež  -a m (ẹ̑) ekspr. povprečen človek: v njih vidi same povprečneže; preganjati mojstre in poveličevati povprečneže ♪
  24.      povráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, dajati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povračati stroške, škodo / knjiž. povračati dolgove plačevati // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: povračati pomoč / dobroto mu povrača s hudim 2. knjiž. izmetavati iz želodca; bruhati: začutil je, da bo povračal; nič ji ni bolje, še vedno povrača povráčati se 1. v presledkih se pojavljati, ponavljati se: bolezen se rada povrača / misel nanjo se mu pogosto povrača 2. knjiž. vračati se: rad se povrača domov / upanje se ji povrača 3. knjiž. nanašati se: kritika se povrača nanj; avtorjeva pripoved se povrača na mladostno doživetje ♦ lingv. povratni zaimek se povrača na osebek istega stavka povračajóč -a -e: povračajoč dobro s hudim; povračajoče se misli; povračajoča se vprašanja ♪
  25.      povračílo  -a s (í) 1. kar se naredi, da komu kot nadomestilo, odškodnina: dati, terjati povračilo škode; povračilo izdatkov, potnih stroškov; ima pravico do povračila / odlašati s povračilom; določiti način povračila // znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: izplačati, odobriti povračilo za vožnjo / denarno povračilo ♦ jur. povračilo za osebni dohodek nadomestilo za osebni dohodek; povračilo za ločeno življenje nadomestilo za ločeno življenje 2. kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: dobiti povračilo za pomoč; povračilo za ljubezen, skrb, trud / zagrozili so, da bodo za povračilo pobili dvajset talcev ∙ knjiž. prisegel mu je povračilo maščevanje ♪

   4.918 4.943 4.968 4.993 5.018 5.043 5.068 5.093 5.118 5.143  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA