Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

j (77.412-77.436)


  1.      uglédnik  -a m (ẹ̑) ekspr. ugleden človek: prirediti sprejem za uglednike; občinski ugledniki ♪
  2.      uglédnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost uglednega: uglednost njegove družine / uglednost trgovine ♪
  3.      uglobína  -e ž (í) knjiž. vdolbina: uglobina v pločevini ♪
  4.      uglobíti  -ím dov., uglóbil (ȋ í) 1. redko narediti, da ima kaj nižji nivo: tovornjaki so uglobili cestišče 2. knjiž. poglobiti: reka je uglobila svojo strugo; gube ob ustih so se ji še uglobile / uglobiti medsebojne vezi uglobljèn -êna -o: uglobljen kolovoz; vhod je uglobljen ♪
  5.      uglušíti  -ím dov., uglúšil (ȋ í) povzročiti, da se kaj ne sliši: preproga je uglušila korake // s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši; oglušiti: vreščanje ga je skoraj uglušilo ♪
  6.      ugnáti  užênem dov., stil. uženó (á é) ekspr. 1. doseči, da kdo preneha povzročati hrup, nemir, navadno s fizično premočjo: otrok ni mogla ugnati; ugnati razgrajača / ugnati konja; riba se je še vedno premetavala, ni se hotela ugnati // doseči, da kdo preneha delati kaj nezaželenega: žena ga bo že ugnala; ugnati vaške opravljivke / sovražnika so ugnali z zvijačo premagali // vzeti komu moč, voljo za nadaljevanje njegovega dela, prizadevanja: ni se dal, pustil ugnati, iskal je naprej; tudi tega sodnika je ugnal / lakota, suša jih ni ugnala; težje delo ga hitro užene utrudi 2. narediti, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja tega, kar izraža določilo: ugnati kašelj, mrzlico; nespečnost je ugnal z večerno telovadbo; nič ni moglo ugnati njegove radovednosti; jok se je kmalu ugnal ● ekspr. končno je nalogo ugnal rešil; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on ugnán -a -o: sovražnik je ugnan; ugnana porednica ♪
  7.      ugnêsti  ugnêtem dov., stil. ugnetó; ugnêtel in ugnétel ugnêtla, stil. ugnèl ugnêla (é) 1. z gnetenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: ugnesti glino, testo // z gnetenjem narediti kaj sploh: iz moke, jajc, masla ugnesti testo 2. z gnetenjem, med gnetenjem dodati kaki snovi kaj: ugnesti kvas v testo ugnetèn -êna -o: dobro ugneteno testo ♪
  8.      ugnétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) z gnetenjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: ugnetati glino, testo // z gnetenjem delati kaj sploh: otroci ugnetajo kolačke iz prsti ● knjiž. pisatelj ugneta snov po svojih mislih oblikuje ugnetajóč -a -e: ugnetajoč testo, je porabila vso moko ♪
  9.      ugnézditi se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti gnezdo: lastovke so se ugnezdile pod napuščem 2. ekspr. naseliti se, navadno proti volji koga: brez našega dovoljenja se je ugnezdila pri nas; v šoli so se ugnezdili tuji vojaki / na podstrešju so se ugnezdile miši / na mladikah se je ugnezdila plesen / v jezik se je ugnezdila marsikatera tuja beseda; pren. v hiši se je ugnezdila žalost 3. ekspr. namestiti se: otroka sta se ugnezdila na zadnjem sedežu; udobno se ugnezditi ugnézden -a -o: v ljudeh je še preveč ugnezdena stara miselnost ♪
  10.      ugóden  -dna -o prid., ugódnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vzbuja komu ugodje: ob tem je imela ugoden občutek / nanj je naredil ugoden vtis / ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom // ki je v skladu s hotenjem, željami koga: ugodna novica / ugodna kritika, ocena; ugodna rešitev prošnje 2. ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja: čakati na ugoden trenutek; pihal je ugoden veter; letalske zveze med mestoma so ugodne / ugodna priložnost za nakup; za košnjo ugodno vreme; pren. gibanje je pri nas našlo ugodna tla 3. ki je v skladu z željami, koristmi koga: ugodna kupčija; čakal je na ugodnejšo ponudbo; cena je ugodna / ugodni roki za odplačilo ● zastar. trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna da bi jim ugajala, jim bila všeč; zastar. ni našel ugodne družbe primerne, ustrezne ◊ šah. za belega je položaj ugoden ugódno prisl.: ugodno vplivati na kaj; ugodno rešena prošnja / v oglasih dobro ohranjen otroški voziček ugodno prodam / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku ni mu bilo ugodno, ko je vstopila ♪
  11.      ugodítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugoditi1: ugoditev temu človeku je nemogoča / ugoditev prošnji, zahtevi ♪
  12.      ugodíti 1 -ím dov., ugódil (ȋ í) z dajalnikom narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen: njej ni mogoče ugoditi; težko mu je ugoditi / vse, v vsem mu ugodi / ugoditi pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti; ugoditi otrokovi radovednosti jo potešiti; ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo ugodèn -êna -o: ugodena vloga / v povedno-prislovni rabi njegovi prošnji je bilo ugodeno ♪
  13.      ugodíti 2 -ím dov., ugódil (ȋ í) povzročiti, da postane kaj godno: ugoditi sadje ♦ agr. ugoditi lan obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
  14.      ugódnik  -a m (ọ̑) star., navadno v zvezi božji ugodnik kdor živi tako, da ugaja bogu: knjiga o božjih ugodnikih; svetniki in drugi božji ugodniki // kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh: gospodarjev ugodnik ♪
  15.      ugódnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost ugodnega: ugodnost občutka / izkoristiti ugodnost položaja / ugodnost obročnega odplačevanja 2. navadno s prilastkom kar je za koga ugodno: ta ugodnost še velja; imeti, priznati, uživati posebne, velike ugodnosti / carinske ugodnosti; materialne ugodnosti ◊ jur. klavzula največjih ugodnosti klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju ♪
  16.      ugódnosten  -tna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na ugodnost: ugodnostno doživljanje / ugodnostne stopnje / ugodnostni nakupi ♪
  17.      ugonobítev  -tve ž (ȋ) knjiž. uničenje: duševna, telesna ugonobitev ♪
  18.      ugonobíti  -ím dov., ugonóbil (ȋ í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo ● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost ♪
  19.      ugotóvek  -vka m (ọ̑) knjiž. 1. ugotovitev: zanimiv ugotovek 2. izvid: obdukcijski ugotovek ♪
  20.      ugotovítev  -tve ž (ȋ) 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva ♪
  21.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  22.      ugotovítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ugotovitev: ugotovitveni stavek ♦ jur. ugotovitveni postopek postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine; ugotovitvena tožba tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine ♪
  23.      ugóvor  -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ugovarjati: govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora; ne prenese ugovora; govor je vzbudil nejevoljo in ugovor; ogorčen ugovor; imeti pravico ugovora, do ugovora, publ. na ugovor / pisni, ustni ugovor / pripomba je bila sprejeta brez ugovora ♦ jur. ugovor zoper obtožnico; ugovor vesti 2. kar se komu ugovarja: ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen; ovreči, sprejeti ugovore; upoštevati ugovor; neutemeljen, tehten ugovor // besedilo s tako vsebino: napisati ugovor; vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji ♪
  24.      ugovoríti  -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ȋ í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec ♪
  25.      ugrabíti  in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov // zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut ● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo ♪

   77.287 77.312 77.337 77.362 77.387 77.412 77.437 77.462 77.487 77.512  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA