Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

j (76.812-76.836)



  1.      tróbárvnica  -e ž (ọ̑-) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobarvnico; slovenska trobarvnica // trak z barvami te zastave: s trobarvnico ovit šopek
  2.      tróbast  -a -o prid. (ọ́) 1. podoben trobi: trobast cvet; pes s trobastim gobčkom 2. ekspr. ki ima naprej štrleče ustnice: trobasta ženska / trobasta usta
  3.      tróbčar  -ja m (ọ̑) nav. mn., zool. sesalci, pri katerih se nos in zgornja ustna razvijeta v dolg mišičnat organ, Proboscidea: trobčarji in kopitarji
  4.      tróbec  -bca m (ọ̄) 1. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu: slon je s trobcem dvignil deblo 2. zastar. trobentač: sprevod trobcev
  5.      trobelíka  -e ž (í) bot. strupena rastlina z debelo koreniko, trojnatimi listi in belimi cveti, Cicuta: zastrupiti se s trobeliko / velika trobelika
  6.      trobénta  -e ž (ẹ̑) glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene kovinske cevi: trobente trobijo in bobni ropotajo; igrati (na) trobento; glas trobente / vojaška trobenta // kar je temu podobno: naredil si je trobento iz lubja; trobenta cveta ● jerihonske trobente po bibliji ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe; žarg. biti prva trobenta v orkestru prvi, vodilni trobentačbot. črna trobenta užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus cornucopioides; muz. bachovska trobenta manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok
  7.      trobentáč  -a m (á) kdor igra (na) trobento: trobentač trobi; poslušali so izvrstnega trobentača / bataljonski trobentač je zatrobil zbor
  8.      trobéntar  -ja m (ẹ̑) trobentač: koncert znanega trobentarja
  9.      trobéntarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na trobentarje ali trobentanje: čisti ton trobentarskega sola / po svojih trobentarskih zmožnostih daleč presega vse druge / ekspr. povešena trobentarska lica
  10.      trobéntati  -am nedov. (ẹ̑) 1. igrati (na) trobento: trobentač trobenta 2. ekspr. glasno, doneče se usekovati: ves dan že smrka in trobenta / trobentati z nosom 3. preh., slabš. glasno, vsiljivo govoriti, pripovedovati: o svojih uspehih trobenta po vsem mestu / nehajte že trobentati neumnosti trobentajóč -a -e: trobentajoč glas
  11.      trobéntica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od trobenta: otrok je zatrobil na trobentico 2. rastlina s pritličnimi listi in pecljatimi rumenimi cveti: v bregu cvetijo trobentice; nabirati zvončke in trobentice
  12.      trobílce  -a s () manjšalnica od trobilo: otroško trobilce ∙ slabš. bil je urednik nekega strankarskega trobilca glasila, časopisa
  13.      trobílec  -lca [lc in c] m () kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog
  14.      trobílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na trobilo: trobilni ansambel ♦ muz. trobilni kvintet
  15.      trobílo  -a s (í) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej ∙ slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa
  16.      trobíti  in tróbiti -im nedov. ( ọ́) 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma ♦ lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo ● ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati trobèč -éča -e: trobeči lovci; trobeča godba
  17.      tróbka  -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko
  18.      trócévka  -e ž (ọ̑-ẹ̑) puška s tremi cevmi: streljati s trocevko / lovska trocevka
  19.      trockíst  -a m () pristaš trockizma: ideje, nazori trockistov
  20.      trockístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na trockiste ali trockizem: trockistični časopis / trockistični nazori
  21.      trockízem  -zma m () politična smer zlasti v sovjetskem delavskem gibanju, kot jo je razvijal in zastopal Trocki po Leninovi smrti: pristaši trockizma
  22.      tród  -a m (ọ̑) vet. izpad maternice po porodu pri kravi: pri otelitvi je prišlo do troda
  23.      tródélen  -lna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima tri dele: trodelna žimnica; skladba je trodelna / trodelna omara omara s tremi (vratnimi) krili; trodelno okno
  24.      tródélnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) lastnost, značilnost trodelnega: trodelnost kompozicije
  25.      tróedín  -a -o prid. (ọ̑-) knjiž. ki je iz treh enot, delov in hkrati enoten, nedeljiv: troedina celota / troedini ideal resnice, dobrote in lepote / troedina država ♦ rel. troedini Bog tri božje osebe kot en sam Bog; zgod. troedina kraljevina kraljevina, ki naj bi po hrvatskem političnem programu po letu 1848 združevala Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo

   76.687 76.712 76.737 76.762 76.787 76.812 76.837 76.862 76.887 76.912  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA