Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
j (76.212-76.236)
- tožílka -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga toži, obtožuje: tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina ♦ jur. javna tožilka predstavnica javnega tožilstva ♪
- tožílniški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tožilnik: tožilniški predmet / tožilniška vezava ♪
- tožílstvo -a s (ȋ) 1. jur. organ za pregon storilcev kaznivih dejanj: sedež tožilstva / javno tožilstvo samostojen državni organ za pregon storilcev kaznivih dejanj; vojaško tožilstvo organ za pregon storilcev kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti vojaških sodišč 2. poslopje tega organa: trg pred tožilstvom ♪
- tožíti in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti
izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena
stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
- tožníca -e ž (í) 1. ženska, ki koga toži, obtožuje: braniti se pred tožnico 2. jur. ženska v sodnem postopku, ki koga toži: navesti ime tožnice; tožnica in toženka ♪
- tožník -a m (í) 1. kdor koga toži, obtožuje: odgovarjati tožnikom; iz tožnika je postal obtoženec 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: tožnik izgubi tožbo; ime tožnika; tožnik in toženec ● brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik ♪
- tožníkov -a -o prid. (í) jur. nanašajoč se na tožnika: tožnikove besede / tožnikova pravica ♪
- tóžnost -i ž (ọ́) star. otožnost, žalost: prevzela ga je tožnost ♪
- tráb -a in tràb trába m (ȃ; ȁ á) nar. dir, kas: pognati konja v trab ♪
- trabákul -a m (ȃ) navt. trabakula: popravljati trabakul; s peskom natovorjen trabakul ♪
- trabákula -e ž (ȃ) navt. dalmatinska in istrska ladja z dvema jamboroma in nazaj zavihano statvo na premcu: prevažati sadje s trabakulo; ribiška trabakula ♪
- trabánt -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
- trabúka -e ž (ȗ) nekdaj kratka, na sredi odebeljena cigara iz srednje dobrih vrst tobaka: kaditi trabuko; trabuka in havana ♪
- trackáti -ám nedov. (á ȃ) nar. zapravljati, razsipavati: na debelo tracka denar, z denarjem / s pisanjem si kvari zdravje in tracka elektriko po nepotrebnem porablja ♪
- tráč -a m (ȃ) nižje pog. čenča: pripovedovati trače; uporabiti za dokaz navaden trač ♪
- tráčen -čna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na trak: tračni meter / tračno jeklo, železo / tračni prenos / tračni brusilnik brusilnik z brezkončnim brusilnim trakom, navadno gumijastim; tračni transporter transporter z brezkončnim trakom ♦ agr. tračni obračalnik obračalnik z vilami na brezkončnem traku; avt. tračna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; elektr. tračna enota enota (elektronskega) računalnika z magnetnim trakom; les. tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku ♪
- tráčnica -e ž (ȃ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove ♦ žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese ♪
- tradeunion -a [tréjdjúnjon] m (ẹ̑-ȗ) v angleškem okolju strokovna organizacija, ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev, sindikat: organizirati tradeunione; kongres tradeunionov ♪
- tradeunioníst -a [trejdjunjon-] m (ȋ) v angleškem okolju član tradeuniona, sindikalist: angleški tradeunionisti ♪
- tradeunionízem -zma [trejdjunjon-] m (ȋ) v nekaterih državah gibanje, ki si prizadeva za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev brez odprave kapitalizma ♪
- tradicionálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki upošteva, goji tradicijo: tradicionalni kmetje; nekateri ljudje so zelo tradicionalni / tradicionalno življenje // ki spada v tradicijo kake skupnosti: krašenje jajc s tradicionalnimi motivi; postreči s tradicionalnimi jedmi; tradicionalna oblačila 2. ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem: tradicionalna kitajska medicina; tradicionalna morala, vernost, vzgoja; tradicionalno gledališče, pripovedništvo // ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja: tradicionalni poklici, prazniki; tradicionalne metode; tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama / tradicionalna prireditev ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju; tradicionalno srečanje tradicionálno prisl.: tradicionalno gostoljubni vinogradniki; tradicionalno usmerjen pesnik ♪
- tradicionalíst -a m (ȋ) kdor vztraja pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju dejavnosti, življenja: upirati se tradicionalistom; tradicionalisti v umetnosti; režiser tradicionalist; tradicionalisti in modernisti ♪
- tradicionalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na tradicionaliste ali tradicionalizem: tradicionalistično pojmovanje / redko tradicionalistična morala tradicionalna ♪
- tradicionalízem -zma m (ȋ) vztrajanje pri starem, uveljavljenem načinu na kakem področju dejavnosti, življenja: očitati komu tradicionalizem; tradicionalizem v gledališču, telesni kulturi, slikarstvu / podeželski tradicionalizem ♪
- tradicionálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost tradicionalnega: tradicionalnost literature / redko pretrgati s tradicionalnostjo svoje dežele tradicijo ♪
76.087 76.112 76.137 76.162 76.187 76.212 76.237 76.262 76.287 76.312