Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

j (74.037-74.061)


  1.      šklefetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) nar. šklepetati: na starem vlaku je vse šklefetalo / zobje so mu šklefetali od mraza šklefetáje: šklefetaje peljati ♪
  2.      šklémfa  -e ž (ẹ̑) pog., slabš. šklepetajoča, razmajana priprava, navadno ura: ta šklemfa kaže tri, bije pa dvanajst; pripeljati se s staro šklemfo s starim vozilom ♪
  3.      šklémfast  -a -o prid. (ẹ̑) pog., slabš. šklepetajoč, razmajan: staro, šklemfasto kolo ♪
  4.      šklèmp  medm. (ȅ) posnema glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: šklemp, in past ga je držala ♪
  5.      šklémpniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: past je šklempnila / šklempniti z zapiračem puške ♪
  6.      šklepèt  -éta m (ȅ ẹ́) šklepetanje: zaslišal se je šklepet okenskih šip / šklepet pisalnih strojev ♪
  7.      šklepetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna, vrata šklepetajo ob vsakem stresljaju; grmelo je, da so šipe šklepetale / po cesti so šklepetali vozovi so se šklepetaje premikali b) zaradi drgetanja: zobje jim šklepetajo od mraza, strahu / ekspr. šklepetati s čeljustmi c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: za hribom je šklepetala strojnica šklepetáje: vrata so se šklepetaje odprla šklepetajóč -a -e: šklepetajoč z zobmi, mu je odpirala; šklepetajoča okna ♪
  8.      šklepétniti  -em in šklepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr. dati kratek, odsekan glas ob udarcu enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: ob poku so vsa okna šklepetnila b) zaradi drgetanja: zobje so mu glasno šklepetnili c) zaradi udarca, delovanja sploh: šklepetnil je zapirač puške / pod nogami mu je šklepetnila pločevina ♪
  9.      šklépniti  -em in šklêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: kljuka, zaponka je šklepnila; brezoseb. v aparatu je šklepnilo ♪
  10.      šklòc  medm. (ȍ) posnema glas pri premiku, sprožitvi priprave: ključavnica se je zaskočila, škloc, in niso mogli ven; škloc, škloc, so delali fotografski aparati ♪
  11.      šklôcati  -am tudi šklócati -am nedov. (ȏ; ọ̑) ekspr. dajati kratke, odsekane glasove pri premiku, sprožitvi: fotografski aparati so šklocali / šklocati z orožjem // fotografirati: ves dan že škloca ♪
  12.      šklôcniti  -em tudi šklócniti -em dov. (ó ȏ; ọ́ ọ̑) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri premiku, sprožitvi: aparat, zapirač je šklocnil / puška ni počila, samo šklocnila je; brezoseb. dvignil je slušalko - na drugi strani je šklocnilo / usta je zaprla tako naglo, da so čeljusti šklocnile ♪
  13.      šklômpniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: past na drevesu je šklompnila ♪
  14.      šklôpniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: past, zapah šklopne ♪
  15.      šklopòt  -ôta m (ȍ ó) šklopotanje: zaslišati šklopot kopit ♪
  16.      šklopotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) ekspr. 1. dajati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: pisalni stroji so spet šklopotali / ob potoku šklopota mlin klopota // šklopotajoč premikati se: tramvaji so šklopotali po ulicah / šklopotati s škornji po veži 2. dajati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: kaplje dežja šklopotajo po oknih / krogle sovražnikove strojnice so šklopotale po strehi 3. šklepetati: zobje so mu šklopotali od mraza šklopotajóč -a -e: šklopotajoči stroji ♪
  17.      šklopôtniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. dati kratek, odsekan glas pri udarcu ob zaprtju, premiku: zapah je glasno šklopotnil ♪
  18.      škóda 1 -e ž (ọ́) 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti ♪
  19.      škóden 1 -dna -o prid. (ọ̑) jur. nanašajoč se na škodo: škodna odgovornost / škodno zavarovanje ♪
  20.      škóden 2 -dna -o prid. (ọ̄) star. ki povzroča, dela škodo; škodljiv: škodna žival / zanetiti ogenj tako, da ni nikomur škoden ♪
  21.      škóditi  -im nedov. in dov. (ọ̄ ọ̑) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: boji se, da bi mu jed škodila; vročina mi škodi; ta zdravila bolj škodijo kot koristijo / škoditi zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on ti ne more škoditi; s to odločitvijo si je samo škodil / ekspr. tako je pameten, da mu kar škodi / taki ukrepi škodijo gospodarstvu / škoditi slovesu, ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodilo, če bi se malo učil b) zadržano privolitev: pojdimo jest, pit. Ne bi škodilo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodilo, če bi malo delal, shujšal ♪
  22.      škodováti  -újem tudi škódovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročati, delati, da je kdo deležen a) česa telesno, zdravstveno slabega, neugodnega: alkohol, mraz, vročina mu škoduje / zajedavci rastlini zelo škodujejo / kajenje škoduje zdravju b) česa slabega, neugodnega sploh: on je na takem položaju, da ti lahko škoduje; s takim vedenjem škoduješ sebi in družini / to mu bo moralno, politično škodovalo / šalj. jeza škoduje lepoti; škodovati ugledu koga 2. ekspr., v tretji osebi, z nikalnico, v zvezi z bi izraža a) spodbudo, poziv: ne bi ti škodovalo, če bi bolj pridno delal b) zadržano privolitev: kaj, če bi šla nekaj popit? Ne bi škodovalo c) primernost, koristnost česa: ne bi (mu) škodovalo, če bi malo shujšal ♪
  23.      škòf  škófa tudi škôfa m, im. mn. škófi tudi škôfi in škófje tudi škôfje (ȍ ọ́, ó) predstojnik škofije: škof birma, posvečuje duhovnike; postati škof / katoliški škof; redni škof ♦ rel. naslovni škof brez škofije, le po naslovu; pomožni škof ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice ♪
  24.      škófov  tudi škôfov -a -o prid. (ọ́; ó) nanašajoč se na škofa: škofova pridiga / škofov namestnik, svetovalec ♪
  25.      škofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na škofe: znamenja škofovske oblasti; škofovska služba / škofovska kapa mitra; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom / škofovsko pismo vernikom ♦ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja; škofovsko posvečenje ♪

   73.912 73.937 73.962 73.987 74.012 74.037 74.062 74.087 74.112 74.137  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA