Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

j (73.687-73.711)


  1.      ščí  -ja m (ȋ) v ruskem okolju juha iz mesa in zelenjave, navadno zelja: krožnik ščija; boršč in šči ♪
  2.      ščína  -e ž (í) nar. primorsko trščica: ščina se mu je zasadila v nogo ♪
  3.      ščínk  -a m (ȋ) posamezen glas pri ščinkanju: razločil je vsak ščink ščinkavca // redko ščinkanje: poslušati vesel ščink ♪
  4.      ščìnk  medm. (ȉ) posnema glas ščinkavca: oglasil se je ščinkavec: ščink, ščink ♪
  5.      ščínkavček  -čka m (í) manjšalnica od ščinkavec: ščinkavček in taščica ♪
  6.      ščínkavec  -vca m (í) manjša ptica pevka, katere samec je po prsih rdeče rjav: ščinkavec poje; strnadi in ščinkavci ∙ star. kakšnega ščinkavca imaš (od mraza) rdeč nos ♦ zool. ščinkavci manjše ptice pevke z razmeroma kratkim repom in kratkimi krili, Fringillidae ♪
  7.      ščíp  -a m (ȋ) 1. luna, ko je vidna vsa njena površina: mlaj in ščip / nocoj bo ščip // čas, ko je taka luna: bilo je ob ščipu 2. zastar. uščip: vsak ščip ga je skelel ♪
  8.      ščipálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. zastar. ščipalnik: z nosu mu je padel ščipalec 2. nav. mn., zool. pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu, Scorpiones: ščipalci, pajki in pršice / navadni ščipalec ♪
  9.      ščipálen  -lna -o prid. (ȃ) navadno v zvezi ščipalne klešče kleščam podobna priprava za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice: uporabljati ščipalne klešče ♪
  10.      ščipálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila: otrok ji je podajal ščipalke; lesena, plastična ščipalka; košarica, vrečka za ščipalke / ščipalke za obešanje perila // majhna priprava iz dveh krakov za pripenjanje česa sploh: robovi prta na mizi so bili pritrjeni s ščipalkami / ščipalke za lase 2. mn., navadno v zvezi klešče ščipalke kleščam podobna priprava za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice: navadne klešče in klešče ščipalke ◊ zool. ščipalnica ♪
  11.      ščipálnik  -a m (ȃ) očala, ki se pritrdijo na nos: natakniti si ščipalnik; nosil je pozlačen ščipalnik z vrvico ◊ vet. kopitni ščipalnik kopitne klešče ♪
  12.      ščípati  -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte b) odstranjevati: ščipati poganjke 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu // brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz ● ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz ♪
  13.      ščípec  -pca m (ȋ) zastar. ščep, ščepec: dodati ščipec soli ● zastar. popravil si je ščipec na nosu ščipalnik ◊ zool. ščipci kleščam podobni kožni izrastki pri nekaterih iglokožcih ♪
  14.      ščípek  -pka m (ȋ) nar. vzhodno šipek: na pobočju se je razrasel ščipek / divji ščipek ♪
  15.      ščípniti  -em dov. (í ȋ) redko uščipniti: rahlo jo je ščipnil v lice ♪
  16.      ščír  -a m (ȋ) vrtn., navadno v zvezi repati ščir okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti, Amaranthus caudatus: gojiti repati ščir ♪
  17.      ščírnica  -e ž (ȋ) nav. mn., bot. rastline s celorobimi listi in drobnimi belkasto zelenimi, rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Amaranthaceae ♪
  18.      ščít  -a m (ȋ) 1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit 2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem 3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / redko: dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom 4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti ● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju ◊ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali ♪
  19.      ščítar  -ja m (ȋ) zool., navadno v zvezi komar ščitar komar, ki prenaša povzročitelja rumene mrzlice, Aedes aegypti: pičil ga je komar ščitar ◊ zool. ščitarji hrošči s ščitasto razširjenim hrbtnim delom oprsja in pokrovkama, Cassida ♪
  20.      ščítarica  -e ž (ȋ) nav. mn., pal. izumrle ribe, pri katerih sta glava in sprednji del telesa pokrita s koščenimi ploščami, Placoderma ♪
  21.      ščítarka  -e ž (ȋ) zool. 1. kobra: pičila ga je ščitarka / kača ščitarka 2. azijska žaba s širokimi usti in močnimi čeljustmi, Scutiger schmidti ♪
  22.      ščítast  -a -o prid. (ȋ) ki ima obliko ščita: ščitaste luske; pikapolonica s ščitastimi perutmi / ščitasta oblika ◊ anat. ščitasti hrustanec ščitu podoben hrustanec v grlu; bot. ščitasti list list, ki ima pecelj sredi listne ploskve; zool. ščitasta uš majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove; kapar ♪
  23.      ščítec  -tca m (ȋ) knjiž. ščitek: prišiti ščitec na čepico; usnjen ščitec / ščitec z grbom / pred kaminom je kovinski ščitec ščitnik ♪
  24.      ščítek  -tka m (ȋ) 1. trd, navzven upognjen del pokrivala, ki ščiti čelo, oči: prišiti ščitek na čepico; plastičen, usnjen ščitek / kapa s ščitkom // temu podobna priprava, ki ščiti oči pred premočno svetlobo: pred očmi je držal zelen ščitek 2. nav. ekspr. manjšalnica od ščit: s ščitkom prestrezati udarce / ščitek s celjskim grbom / ščitek za ušesa ščitnik / knjiž. na vratih je ščitek z imenom stanovalca napisna ploščica, tablica ◊ bot. ščitek ščitu podoben klični list pri travah, žitih, spremenjen v sesalni organ; šport. repni ščitek kos pločevine, ki ščiti rep smučke ♪
  25.      ščítiti  -im nedov. (í ȋ) 1. biti nameščen kje z namenom, da se kaj ne poškoduje: ovitek ščiti knjigo; premaz ščiti kovino pred rjo / oklep ga je ščitil pred udarci; sončna očala ščitijo pred premočno svetlobo // biti na takem mestu, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: ščitilo ga je drevo; ščititi komu hrbet; gozdovi ščitijo letališče pred vetrovi / votlina nas je ščitila pred dežjem 2. delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: direktor je ščitil svojega nečaka; zmeraj jo ščiti / pri umiku so jih ščitili mitraljezci / strupi ščitijo rastlino pred škodljivci 3. delati, da se komu kaj ne zmanjša, odvzame: sindikat ščiti koristi delavcev; ščititi ugled šole / zakon ščiti pravice mladoletnikov ščitèč -éča -e: ščiteč plamen sveče, se je opekla ♪

   73.562 73.587 73.612 73.637 73.662 73.687 73.712 73.737 73.762 73.787  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA