Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

izvesten (1)

1.      izvésten  -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. 1. neki, nekateri, določen: izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš 2. neizpodbiten, nedvomen: izvestna resnica; izvestno spoznanje izvéstno prisl.: knjiga bo izvestno kmalu izšla / v povedni rabi izvestno je, da bo to njim v korist ♪