Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iztirjati (2)

1.      iztírjati  -am nedov. (í ȋ) povzročati, da vozilo ni več na tiru: partizani so iztirjali vlake ♪
2.      iztíriti  -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru: diverzanti so iztirili vlak; sunek je iztiril tri vagone; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile; pren. ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti 2. ekspr. povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: vojna je marsikoga iztirila; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh. fant je čisto iztiril iztírjen -a -o: iztirjen vlak; iztirjena mladina; biti duševno iztirjen ♪