Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
izrazitost (14) 
- izrazítost -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost izrazitega: izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / redko to so šteli za slovansko izrazitost posebnost 2. zastar. izrazna sposobnost: hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika ♪
- nèizrazítost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neizrazitega: neizrazitost potez na njegovem obrazu / barvna neizrazitost slike / pesniški zbirki so očitali neizrazitost ♪
- brezbárvje -a s (ȃ) knjiž., redko neizrazitost, enoličnost: brezbarvje stanovanjskih blokov ♪
- brezobráznost -i ž (ā) 1. knjiž. neizrazitost, medlost: brezobraznost in brezosebnost epigonstva 2. zastar. nesramnost, surovost, brezobzirnost: njegova skrajna brezobraznost ♪
- brezosébnost -i ž (ẹ̑) značilnost brezosebnega: brezosebnost pripovedovanja / brezosebnost pri znanstvenem raziskovanju / brezosebnost in neizrazitost; brezosebnost epigonstva ♪
- intenzitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. intenzivnost: intenziteta dela / duhovna intenziteta moč / intenziteta čustva, doživetja moč / intenziteta barv izrazitost ♦ meteor. intenziteta padavin jakost padavin ♪
- intenzívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost intenzivnega: povečevati intenzivnost dela, študija / vprašanja se je lotil z veliko intenzivnostjo / intenzivnost obdelovanja / knjiž.: takrat je bil na višku svoje življenjske intenzivnosti moči; intenzivnost čustva, doživetja moč / intenzivnost barv izrazitost ♪
- malokŕvnost -i ž (ŕ) 1. med. zmanjšana količina krvi zaradi krvavitve ali izsušitve: ugotoviti malokrvnost; znaki malokrvnosti 2. publ. slabokrvnost, anemija: zdravilo proti malokrvnosti // knjiž. neizrazitost, medlost: malokrvnost čuta za čast; malokrvnost pisateljevih junakov ♪
- pejsážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pejsaž: pejsažna izrazitost / pejsažni okvir mesta / pejsažna študija / pejsažni arhitekt strokovnjak za oblikovanje narave ♪
- púst -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane 2. ki povzroča duševno stanje neugodja a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso ● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno ◊ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi
snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu ♪
- slabokŕvnost -i ž (ŕ) 1. med. bolezen zaradi zmanjšanja števila rdečih krvničk ali zmanjšane količine krvnega barvila: zdraviti slabokrvnost; znaki slabokrvnosti 2. ekspr. neizrazitost, medlost: slabokrvnost dramskih oseb; poetična slabokrvnost njegovih ljubezenskih pesmi ♪
- svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [ǝu̯; druga oblika vǝt] prid., svetléjši (é ȃ é; ǝ̀) 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla
/ svetel gozd z bujno podrastjo 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika / svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od
ganjenosti 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven ◊ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel
je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi ∙ ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden ♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan ♪
- ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v
juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve
oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve;
ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
- zasítiti -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo zasítiti se 1. postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena: pri jedi se takoj zasiti / zasititi se s sladkarijami 2. ekspr. postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi se ljubezni / zasititi se sonca in morja / zasititi se družbe koga 3. fiz.
sprejeti vase največjo mogočo količino česa: zrak se je zasitil s paro / les se je zasitil z vlago 4. publ. postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja: trg se je zasitil zasíčen -a -o: z vlago zasičen zrak; trg je zasičen ∙ zasičen vonj vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja ♪