Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

izrazit (701)

1.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
2.      izrazítelj  -a m (ȋ) knjiž., redko izpovedovalec: kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja ♪
3.      izrazítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izraziti: izrazitev misli, stališč / izrazitev bistva umetnosti ♪
4.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
5.      izrazítost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost izrazitega: izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / redko to so šteli za slovansko izrazitost posebnost 2. zastar. izrazna sposobnost: hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika ♪
6.      nèizrazít  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izrazit: ima lep, vendar neizrazit obraz; neizrazite poteze / stvar neizrazite oblike / povprečen, neizrazit človek / njegova pesniška zbirka je neizrazita / nav. ekspr.: neizrazita bolečina; pokazal je neizrazito veselje ∙ iz sobe se je slišal neizrazit šum nedoločen, nejasen nèizrazíto prisl.: neizrazito igrati ♪
7.      nèizrazítost  -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neizrazitega: neizrazitost potez na njegovem obrazu / barvna neizrazitost slike / pesniški zbirki so očitali neizrazitost ♪
8.      adekváten  -tna -o prid., adekvátnejši (ȃ) ustrezen, enakovreden, ujemajoč se: najti adekvaten izraz; truditi se za adekvaten prevod; dati vsebini adekvatno obliko; v sedanjih okoliščinah je to najbolj adekvatna rešitev problema adekvátno prisl.: adekvatno se izraziti ♪
9.      áhniti  -em dov. (á ȃ) ekspr. z ah izraziti čustvo: ahnil je od začudenja ♪
10.      akcentuácija  -e ž (á) lingv. izrazito izgovarjanje naglašenih glasov, zlogov; naglaševanje, poudarjanje: ima dobro akcentuacijo // zaznamovanje z akcenti ♪
11.      akcentuírati  -am nedov. in dov. (ȋ) lingv. izgovarjati izrazito, z naglasom; naglaševati, poudarjati: besede pravilno akcentuira // zaznamovati z akcenti: akcentuirati tekst akcentuíran -a -o: akcentuirano besedilo; pren. vulgarnost je v njegovem delu premočno akcentuirana ♪
12.      ambiciózen  -zna -o prid. (ọ̑) ki si izrazito prizadeva za uspeh, za uveljavitev: ni bil samoiniciativen, še manj ambiciozen; ambiciozen igralec; biti bolestno ambiciozen / ambiciozen načrt; ambiciozne zahteve ♪
13.      ambiênten  in ambiénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na ambient: ambientne značilnosti / knjiž. hiša ima izrazit značaj ambientnega spomenika ♪
14.      analítik  -a m (í) kdor analizira: literarni zgodovinar je predvsem analitik; globok, hladen, izrazit analitik; analitik družbe, življenja; ekonomist analitik; posli analitika in planerja / kemik analitik ♪
15.      anémičen  -čna -o prid. (ẹ́) med. ki ima anemijo, slabokrven: anemičen bolnik; postati anemičen // knjiž. neizrazit, medel: literatura je postajala vedno bolj anemična; osebe v povesti so nekam anemične ♪
16.      antíčnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost antičnega: izrazita antičnost uprizorjene tragedije ♪
17.      ántifevdálen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) ki je proti fevdalcem ali fevdalizmu: revolucionarna in izrazito antifevdalna miselnost; antifevdalna gibanja v 16. stoletju ♪
18.      ántimilitarístičen  -čna -o prid. (ȃ-í) ki je proti militarizmu: ta film je izrazito antimilitarističen; razvile naj bi se antimilitaristične in demokratske sile ♪
19.      antinomíja  -e ž (ȋ) knjiž. nasprotnost, protivnost med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama, protislovje: avtor si predstavlja svet v izrazitih kontrastih in antinomijah; človeške, razredne antinomije; nerazrešljive antinomije; antinomije v družbi ♦ filoz. protislovje logičnega zakona s samim seboj ♪
20.      ántisociálen  -lna -o prid. (ȃ-ȃ) ki je proti socialnemu redu, družbi: izrazit antisocialen človek / antisocialni nagoni so ga pripeljali do konflikta z družbo; antisocialne težnje ♪
21.      ántitalènt  -ênta m (ȃ-ȅ ȃ-é) pog. kdor nima nobene sposobnosti, nadarjenosti za določeno stvar: biti izrazit antitalent za matematiko ♪
22.      àpolítičen  -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne zanima za politiko: izrazito apolitičen človek / klub je bil apolitičen; njegova apolitična narava; njihovo stališče je apolitično ♪
23.      bárva  -e ž (ȃ) 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo ● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno ◊ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice ♪
24.      bárvanost  -i ž (ȃ) lastnost barvanega: neizrazita barvanost ♪
25.      barvít  -a -o prid., barvítejši (ȋ) 1. poln, bogat barv: barvito cvetje / barvita pokrajina 2. poln izrazitih, značilnih potez: barvit jezik; barvit opis / barvita skladba zvočno bogata skladba barvíto prisl.: barvito karakterizirati osebe; barvito poslikana podoba ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226