Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

izrazit (226-250)


  1.      naročílo  -a s (í) 1. izrazitev želje, zahteve, da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje ne more izpolniti vseh naročil; naročilo za izdelavo načrta; obročno odplačilo se začne z mesecem naročila / dati, dobiti naročilo / napisati članek po naročilu glavnega urednika // izražena želja, zahteva, ki naj jo kdo uresniči, opravi: njegovo naročilo, naj si v nesreči pomagajo, so pozabili; poslal mu je denar z naročilom, naj mu kupi knjigo // v prislovni rabi, v zvezi po naročilu izraža omejitev kake dejavnosti na naročene izdelke: delamo samo po naročilu; čevlji, obleka po naročilu / jedi po naročilu jedi, ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči 2. kar se naroča: zmanjšati obseg naročil / naročila proti plačilu v gotovini ◊ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu; jur. naročilo pogodba o opravljanju poslov za drugega; mandat ♪
  2.      naročíti  -ím dov., naróčil (ȋ í) 1. izraziti željo, zahtevo a) da kdo oskrbi, dostavi določeno blago ali opravi določeno storitev: podjetje je naročilo za deset milijonov blaga; naročiti stroje iz tovarne; naročiti gradbena dela pri najboljšem ponudniku; pismeno, ustno naročiti; naročiti po telefonu / gostje pridejo, naročijo in plačajo; naročiti skodelico kave; naročiti (si) sadni sok; elipt., pog. naročiti dva deci / pog. naročiti čevlje pri čevljarju dati delati; naročiti opremo v tujini; naročiti telefonski pogovor sporočiti telefonistu, s katerim naročnikom se želi govoriti; naročiti sobo v hotelu rezervirati b) da kdo kam pride zaradi kakega opravila: naročiti delavce za popravilo hiše / naročil je taksi, da ga je peljal na postajo c) navadno s predmetnim odvisnim stavkom da kdo kaj uresniči, opravi: tovarišem je naročil, naj molčijo; naroči mu, naj se pravočasno pripravi / naročili so jim ubogati / pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače 2. določiti čas, ob katerem naj kdo kam pride zaradi kake dejavnosti: naročiti pacienta za ponoven pregled; zdravnik ga je naročil čez dva meseca; krojač me je naročil za sredo / naročil sem jo pri okulistu ● pog. pri mojem bratu so naročili bratova žena je noseča; kakor bi ga naročil, je stopil v hišo v najbolj primernem, pravem času; vreme je, kot bi ga naročil zelo lepo, ugodno naročíti se v zvezi z na postati (stalni) odjemalec, kupec: naročiti se na časopis, revijo; na zbirko se lahko naročite vnaprej naročèn -êna -o: naročen film; biti naročen na časopis; naročen sem pri zdravniku; naročene knjige; naročeno blago; vreme je kakor naročeno; sam.: natakar je prinesel naročeno ♪
  3.      nasítiti  -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost nasítiti se ekspr. naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš nasíčen -a -o 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno ♦ kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno ♪
  4.      nasŕšiti  -im dov. (ŕ r̄) postaviti v tak položaj, kot so bodice pri ježu: maček je nasršil dlako / nasršiti obrvi namrščiti nasŕšiti se 1. postaviti se v tak položaj, kot so bodice pri ježu: psu se je nasršila dlaka / mačka se je nasršila dobila nasršeno dlako ∙ ekspr. od strahu so se mu nasršili lasje zelo se je prestrašil 2. ekspr. izraziti jezo, nejevoljo: ob tej izjavi se je ves nasršil nasŕšen -a -o: nasršeni brki; nasršen pogled; bil je nasršen na vse; prisl.: nasršeno gledati ♪
  5.      našóbiti  -im dov. (ọ́ ọ̄) navadno v zvezi z ustnice potisniti naprej: užaljeno je našobila ustnice / našobiti usta; otrok se je našobil našóbiti se s tako potisnjenimi ustnicami izraziti užaljenost, nejevoljo: pogledala jo je in se našobila; zaničljivo se našobiti našóbljen -a -o: našobljene ustnice; našobljena usta ♪
  6.      nèčúten 1 -tna -o prid. (ȅ-ū) knjiž. ki se ne nanaša na človekovo erotičnost, telesnost: njegova poezija je izrazito nečutna ∙ knjiž. človekov nečutni svet pojmovni, miselni ♪
  7.      nèdružáben  -bna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki mu manjka družabnosti: to je izrazito nedružaben človek nèdružábno prisl.: nedružabno živeti ♪
  8.      nèizrázen  -zna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) 1. ki se ne da izraziti; neizrazljiv: imel je neizrazen občutek, da gre za pomembno stvar 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazna sreča, žalost; neizrazno veselje ga je zajelo 3. ki ničesar ne izraža; brezizrazen: imeti neizrazen glas; neizrazen pogled / arhitektonsko neizrazna ureditev prostorov neizrazita, medla nèizrázno prisl.: bila je neizrazno srečna; sam.: v njegovih očeh je bilo nekaj neizraznega ♪
  9.      nèizrazljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek; neizrazljivo čustvo 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja ● njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen nèizrazljívo prisl.: bil je neizrazljivo lep dan; sam.: poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega ♪
  10.      nejevólja  -e ž (ọ̄) kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob sinovih besedah je očeta obšla nejevolja; izraziti nejevoljo nad kom; kazati nejevoljo / nejevolja se mu bere na obrazu; le s težavo je premagoval nejevoljo / spravljati koga v nejevoljo / z nejevoljo je privolil nerad ♪
  11.      ném  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni sposoben oblikovati besed, stavkov z govorilnimi organi: nem človek; je gluh in nem / ekspr. še nemi črv zna izraziti bolečino // ekspr. ki molči, ne govori: nemi, a ne brezčutni gledalci; nem ga je poslušal; nema in bleda je hodila po hiši; spraševali so ga, a ostal je nem kot riba / nem se je bojeval z usodo; pren. nemi čas; nemi grobovi // knjiž., ekspr. ki se ne oglaša: ptice v vejah so še neme / nemi gozdovi; reka se vije nema / nema tema / pesn. nemi molk popoln 2. ki ni izražen z besedami: razumel je nemi odgovor; odgovoriti na nemi pozdrav; opazovati nemo sporazumevanje // ki ga ne spremlja govorjenje, besedilo: izraziti čustva z nemo igro; nemo srečanje / nemi film film brez dialogov, glasbe in šumov; junaki nemega filma 3. ekspr. ki se ne izraža glasno: v nemem obupu je vila roke; nema bolečina, groza, žalost // neslišen, tih: nem smeh ● nema abeceda abeceda, pri kateri se črke oblikujejo s prsti; prstna abeceda; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; ekon. nema zamenjava blaga pri primitivnih ljudstvih zamenjava, pri kateri ljudje ne pridejo v neposreden stik; geogr. nema karta karta brez napisov; lingv. nema črka črka, ki se ne izgovarja; lov. nemi pes pes, ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; muz. nema klaviatura priprava za urjenje v igranju na klavir; num. nemi novec novec brez napisa; zool. nemi labod labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor némo prisl.: nemo je gledala za njim; nemo je opravljal vsak svoje delo; nemo uživati razgled ♪
  12.      néoromántik  -a m (ẹ̑-á) predstavnik neoromantike: Murn je izrazit neoromantik ♪
  13.      nèstrínjanje  -a s (ȅ-í) kar je nasprotno, drugačno od strinjanja: izraziti nestrinjanje s čim ♪
  14.      nèumévanje  -a s (ȅ-ẹ́) star. nerazumevanje: neumevanje jezika / kazal je izrazito neumevanje za umetniško ustvarjanje ♪
  15.      nèžív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. nasproten, drugačen od živega: nežive sestavine, snovi, stvari / živa in neživa narava voda, zemlja, zrak, nebesna telesa // knjiž. tak, kot bi bil mrtev: bose noge so nežive počivale v travi; stal je prikovan v tla, kot neživ 2. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: osebe v romanu so nežive / hladen, neživ glas / kulturno neživ čas nèžívo prisl.: neživo opisovati kaj; sam.: samostalniki, ki označujejo neživo; razvoj živega iz neživega ♪
  16.      nèživljênjski  -a -o prid. (ȅ-ē) ki ni življenjski, ne izhaja iz resničnosti, iz življenja: tvoj prijatelj je zelo neživljenjski / neživljenjski pouk; ukvarja se z izrazito neživljenjskimi problemi; neživljenjsko opisovanje oseb nèživljênjsko prisl.: težave je obravnaval zelo neživljenjsko; stvar so reševali neživljenjsko; sam.: v teh novelah je precej neživljenjskega ♪
  17.      niansírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih: nanašal je barve, ne da bi jih niansiral / modno niansirati barvo las 2. narediti, da se predmeti, pojavi iste vrste v določenih podrobnostih, značilnostih razlikujejo: niansirati like v romanu, opise pokrajin; jezikovno niansirati; različne razmere življenje in mišljenje zelo niansirajo // knjiž. natančno, podrobno povedati, izraziti: niansirati misel / vsebino pripovedi bi bilo potrebno bolj niansirati niansírati se in niansírati nedov., knjiž. dobivati (barvne) odtenke: listje se, preden odpade, niansira niansirajóč -a -e: niansirajoče podrobnosti niansíran -a -o: imeti zelo niansiran izraz, jezik; pomensko, psihološko niansiran ♪
  18.      novíčarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na novičarje: novičarska miselnost / zgodba je spletena iz izrazito novičarske, reportažne snovi ♪
  19.      nôvoromántik  -a m (ō-á) lit. neoromantik: Murn je izrazit novoromantik ♪
  20.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  21.      obdolžíti  -ím [u̯ž] dov., obdólži; obdólžil (ȋ í) narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga; obdolžil ga je, da je razbil šipo; po krivem obdolžiti ♦ jur. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje obdolžèn -êna -o: obdolžen je, da nalašč zamuja; sam.: obdolženi ima pravico do zagovornika ♪
  22.      obgodrnjáti  -ám dov. (á ȃ) z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje ∙ ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali ♪
  23.      objókati  tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov., objókajte tudi objokájte in objóčite (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega moža objókan -a -o 1. deležnik od objokati: objokane napake 2. ki kaže posledice jokanja, sledove solz: imeti objokan obraz; njene oči so objokane / objokan fantek ♪
  24.      oblájati  -am dov. (ȃ) 1. z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes oblaja vsakega tujca; na dvorišču jih je oblajal čuvaj / oblajati luno / kot kletvica da bi ga pes oblajal, lenuha 2. slabš. ozmerjati, ošteti: povsod so ga oblajali kot nadležneža in napodili / oblajati koga v časopisu ● ekspr. grd je, da bi ga pes oblajal zelo; pog., ekspr. zelo zgovorna je, vsakega oblaja ogovori, nagovori ♪
  25.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪

   101 126 151 176 201 226 251 276 301 326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA