Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

izprijen (28)

1.      izpríjenec  tudi spríjenec -nca m (ȋ) ekspr. izprijen človek: družiti se z izprijenci / moralni, spolni izprijenec ♪
2.      izpríjenje  tudi spríjenje -a s (ȋ) glagolnik od izpriditi: moralno izprijenje; izprijenje značajev ♪
3.      izpríjenka  tudi spríjenka -e ž (ȋ) ekspr. izprijena ženska: družiti se z izprijenkami ♪
4.      izpríjenost  tudi spríjenost -i ž (ȋ) značilnost izprijenega človeka: prizadela ga je izprijenost tega mladega fanta / moralna, spolna izprijenost / izprijenost značaja / po mestih se je pojavila velika izprijenost ♪
5.      nèizpríjen  tudi nèspríjen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ekspr. ki ni izprijen: dobro, neizprijeno dekle ♪
6.      brezznačájen  -jna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez značaja, časti: izprijen, popolnoma brezznačajen človek ♪
7.      capè  -éta m (ȅ ẹ́) capin: tisti nesramni cape me je nalagal / kot psovka cape izprijeni / v tej obleki si kot kak cape ♪
8.      depravácija  -e ž (á) knjiž. izprijenost, pokvarjenost: etična in moralna depravacija alkoholika ♪
9.      galjót  -a m (ọ̑) 1. v srednjem veku kaznjenec, obsojen na veslanje na galeji: na beneško galejo prikovani galjoti; izkoriščanje galjotov 2. ekspr., redko izprijen, slab človek: on je pošten človek, ti si pa galjot; ne maram tega galjota / kot psovka molči, galjot // nar. zahodno birič: galjoti so ga odvedli ♪
10.      izprídenec  -nca m (ȋ) redko izprijenec: fant je izpridenec ♪
11.      izprídenje  tudi sprídenje -a s (ȋ) izprijenje: moralno izpridenje otrok ♪
12.      izpríditi  -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti ∙ star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim izpríditi se tudi spríditi se nar. povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o: izprijen človek; izprijena hrana ♪
13.      korúpcija  -e ž (ú) dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev; podkupovanje, podkupljivost: razširila se je korupcija; to je bil čas splošne korupcije; korupcija v javnem življenju // nav. slabš. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega dajanja ali sprejemanja nagrad: korupcija dvora ♪
14.      korupcioníst  -a m (ȋ) nav. slabš. kdor je izprijen, pokvarjen, navadno zaradi podkupovanja: boj proti korupcionistom; bil je korupcionist in izdajalec ♪
15.      korúpten  -tna -o prid. (ȗ) publ. (moralno) izprijen, pokvarjen, navadno zaradi podkupovanja: koruptna meščanska politika; posluževal se je najbolj koruptnih sredstev / koruptni uradniki podkupljivi ♪
16.      korúptnost  -i ž (ȗ) publ. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi podkupovanja: drama je protest zoper koruptnost družbe / izrabili so koruptnost sodnikov podkupljivost ♪
17.      morálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo: a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks c) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo ◊ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen ♪
18.      nèizpríden  tudi nèspríden -a -o prid. (ȅ-ȋ) neizprijen: neizprideno dekle ♪
19.      nèpopáčen  -a -o prid. (ȅ-ȃ) 1. ki ni popačen: nepopačena oblika / učiti čist, nepopačen nauk; prikazal je nepopačeno stanje 2. star. nepokvarjen, neizprijen: je še nepopačen otrok; pošteno in nepopačeno ljudstvo / človek nepopačenega srca ♪
20.      nesprijen  gl. neizprijen ♪
21.      poniglávost  in poníglavost -i ž (ā; ȋ) knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost // potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti ♪
22.      popáčenec  -nca m (ȃ) star. iznakaženec: obraz popačenca je bil čisto izmaličen ∙ star. moralni popačenec pokvarjenec, izprijenec ♪
23.      popáčenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost popačenega: smejal se je svoji popačenosti v ogledalu / ekspr. popačenost jezika, besed / star. z operacijo popraviti popačenost njegovega obraza iznakaženost / star. moralna popačenost pokvarjenost, izprijenost ♪
24.      prignáti  -žênem dov., stil. priženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: prignati govedo v klavnico; prignati ovce zgodaj domov / ekspr.: prignali so zvezanega moža; v svojo družbo je prignal nekaj novincev pripeljal, privedel // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: hlad jih je prignal k ognju; lakota je prignala volka v vas / srce jo kmalu prižene nazaj k možu 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z do narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: neozdravljiva bolezen jo je prignala do obupa / osamljenost in potrtost človeka lahko priženeta do samomora // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: prignati krizo do vrha / prignati zmogljivost naprave do skrajne meje / stvari je prignala tako daleč, da se je ves kolektiv uprl prignáti se ekspr. hitro priti, pridrveti: po cesti se prižene gruča otrok; prignal se je na konju mimo njih / s pobočja se prižene močen veter prignán -a -o: s paše prignana živina; nravstvena izprijenost in laž sta v romanu prignani do skrajnosti ♪
25.      propálica  -e ž (ȃ) slabš. moralno propadel človek, izprijenec: on je pustolovec in propalica / njegovo ženo so imeli za pijanko in propalico / moralna propalica ♪

1 26