Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
izpah (31) 
- izpàh -áha m (ȁ á) 1. med. premaknitev sklepne glavice iz sklepne jamice: izpah v kolku, rami / izpah noge 2. redko izpuščaj, mozolj: kožni izpah ◊ tisk. dvig polnila med tiskom ♪
- izpáhati -am dov. (á ȃ) nar. 1. iztepsti: izpahati prah iz odeje 2. izpihati, izplati: morali bomo izpahati pleve iz žita ♪
- izpáhek -hka m (ȃ) redko izpuščaj, mozolj: dobiti izpahke ♪
- izpahnítev -tve ž (ȋ) glagolnik od izpahniti: izpahnitev noge ♪
- izpahníti in izpáhniti -em, tudi izpáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) 1. premakniti sklepno glavico iz sklepne jamice: izpahniti nogo v kolku / izpahniti si čeljust / ekspr. ne obrekuj ljudi, da se ti ne bo jezik izpahnil 2. redko potisniti navzven, naprej: izpahnil je brado in nekaj zamomljal / ekspr. ženska je včasih kar izpahnila oči izbuljila 3. redko izločiti, odstraniti (iz sadeža): izpahniti češpljam koščice // knjiž., ekspr. izključiti, izločiti: čutil je, da ga je mesto izpahnilo izpahníti se in izpáhniti se, tudi izpáhniti se izpustiti se: mozolji se izpahnejo; brezoseb. zaradi vročine se mu je izpahnilo na ustnicah izpáhnjen -a -o: naravnati izpahnjeno nogo; imel je velike, precej izpahnjene oči; prim. spahniti se ♪
- izpáhnjenje -a s (á) glagolnik od izpahniti: izpahnjenje v rami ♪
- izpahoválen -lna -o prid. (ȃ) tekst. namenjen za izpahovanje: izpahovalni valj ♪
- izpahovánje -a s (ȃ) glagolnik od izpahovati: izpahovanje mozoljev ◊ tekst. čiščenje mikalnih oblog pri mikalnih strojih; tisk. dviganje polnila med tiskom ♪
- izpahováti -újem nedov. (á ȗ) redko potiskati navzven, naprej: izpahoval je brado ◊ lingv. izpahovati polglasnik izpahováti se izpuščati se: mozolji se mu izpahujejo po obrazu // redko delati se, pojavljati se: mehurčki se izpahujejo na vodni gladini; prim. spahovati se ♪
- čeljústničen -čna -o (ȗ) pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah ♪
- eksténzija tudi ekstenzíja -e ž (ẹ́; ȋ) med. nategnitev zlomljenega ali izpahnjenega uda pri uravnavanju kosti: ekstenzija zlomljene noge ♪
- izkôlčiti -im in skôlčiti -im [u̯č in lč] dov. (ó ȏ) med., vet. izpahniti v kolku: izkolčiti nogo; pri padcu si je izkolčil nogo izkôlčen in skôlčen -a -o: izkolčena žival ♪
- izmakníti in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu
je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne
izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
- izskočíti -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: padalec je izskočil prepozno; izskočiti iz letala, vlaka 2. prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: čolniček pri teh statvah pogosto izskoči; pero je izskočilo iz napete lege; izskočilo mu je vretence; roka je izskočila v ramenu se je izpahnila ∙ ekspr. oči bi mu skoraj izskočile, ko ga je srečal zelo začudeno je pogledal ♪
- kólk in kôlk -a [prva oblika u̯k] m (ọ̑ ọ̄; ō ó) 1. stranski del medenice: operirati kolk / bolečine v kolku ♦ med. izpah kolka 2. redko grič, hrib: domačije, raztresene po kolkih in slemenih ♪
- naravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril / z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej // napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu naravnán -a -o 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje ♪
- naravnáva -e ž (ȃ) 1. glagolnik od naravnati: naravnava izpahnjenega členka / naravnava slike na televizijskem sprejemniku / naravnava daljnogleda na določene objekte 2. knjiž. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; dispozicija: pretiravati z nespremenljivostjo dednih naravnav; otrok prinese na svet svojo človeško naravo z določenimi naravnavami // usmerjenost, naravnanost: dati življenju določeno naravnavo; različna domišljijska naravnava ljudi ♪
- naravnávati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnaval je gube na zavesi; naravnava si ruto / naravnavati izpahnjeno nogo 2. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnavati kosilnico / naravnavati gumb za glasnost / naravnavati širino brazde 3. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnavati daljnogled proti oddaljeni skupini ljudi / redko naravnavati top namerjati // delati, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnavati pogovor na to vprašanje; k temu cilju je naravnavala vse svoje želje ● ekspr. ljudem so se postopoma naravnavala hrbtišča postajali so bolj samostojni, odločnejši ♪
- racàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki raca: racav človek; racava kuharica je stregla pri kosilu / racav korak ◊ med. racava hoja hoja pri izpahu kolka racávo prisl.: racavo hoditi ♪
- ravnáti -ám nedov. (á ȃ) 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala // delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je
ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar ● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala ravnáti se 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se
po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko ● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se ◊ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto ♪
- spahníti se in spáhniti se -em se, tudi spáhniti se -em se tudi izpahníti se in izpáhniti se -em se, tudi izpáhniti se -em se dov. (ȋ á; á ā) nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku izdihniti zrak, pline iz želodca zaradi krčev v trebušni votlini: spahnilo se mu je / spahnilo se mu je po kislem; prim. izpahniti ♪
- spahováti se -újem se tudi izpahováti se -újem se nedov. (á ȗ) nav. 3. os., s smiselnim osebkom v dajalniku izdihavati zrak, pline iz želodca zaradi krčev v trebušni votlini: spahuje se mu; po vinu se mu spahuje / iz želodca se mu spahuje; prim. izpahovati ♪
- súnek -nka m (ȗ) 1. hiter, kratek in sorazmerno močen gib: ob sunku si izpahniti roko; sunek proti obrazu; sunek s kolenom, z roko; sunek z nožem / telo se mu je treslo v sunkih; s sunkom odpreti vrata // hiter, kratek in sorazmerno močen premik česa sploh: sunek puške, ročice / sunek vetra; burja je pihala v sunkih do sto kilometrov na uro / ob prvem potresnem sunku so ljudje zbežali na prosto // sila, ki nastane kot posledica takega giba, premika: sunek ga je podrl na tla; ublažiti sunek; močen, rahel sunek / sunki voza so ga premetavali sem in tja / dobiti sunek v trebuh 2. ekspr. oborožena vojaška akcija s hitrim premikom v določeno smer: odbiti sovražnikov sunek 3. ekspr. nenadna, močna pobuda, spodbuda: njegove besede so bile sunek, ki je sprožil to odločitev 4. knjiž. nenadna, močna in kratkotrajna pojavitev česa: sunek strahu / kričanje je prihajalo v
sunkih do njih ◊ elektr. (električni) sunek kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost; impulz; fiz. sunek produkt nespremenljive količine in časa; impulz; pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha; pulz; lov., voj. milostni sunek s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. sunek dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej naložiti na prsi, nato pa jo dvigniti nad glavo; dvigniti v sunku sto kilogramov ♪
- úd -a m, im. mn. údje in údi (ȗ ū) 1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: ud se izpahne, zlomi; odrezati oboleli ud; pretegniti, razgibati si ude; dolgi, suhi udje; otrpli, premrli udje; zakrnel ud / spodnji noge, zgornji udje roke ∙ pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari 2. v zvezi spolni ud zunanje moško spolovilo: spolni ud nabrekne; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud 3. star. član: društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine ♪
- uravnáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano
6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral ● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi ● zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili;
zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan ♪
1 26 
